THE BEAT GOES ON
The Rock File Reader
urednika: Charlie Gillet in Simon Frith
(Pluto Press, London, 1996)

Nihče od sodelujočih piscev ni predvidel, da bodo prispevki, ki so bili napisani za Rock File kot sodoben komentar stanja popularne glasbe v sedemdesetih letih, še vedno tako zanimivi za založnika, da se bo dobrih dvajset let kasneje odločil za ponatis.
Rock File je bil originalno zamišljen kot almanah, pregled vseh plošč pop produkcije preteklega leta. Format številke naj bi bil torej razcepljen med t.i. »dejstvom« ( lestvica popularnih) in »mnenjem« ( reflektivni prispevki o popu in rocku piscev, ki so zgrabili takrat razmeroma redko priložnost, da napišejo članek o plošči, ki ni direktno vezan na novoizdani album.).
Pop glasba je na nek čuden način povezana s časom. Najboljša je tista, ki deluje kot novica dneva: je hipna in takoj na dosegu. Občutiš jo v trenutku, ko jo slišiš in pozabiš takoj, ko mine. V nasprotju z umetnostjo, nima neke trajnejše vrednosti, je le del vsakdana.
Ena izmed značilnosti sedemdesetih je bila relacija pop glasbe vpete v čas in prostor. Nekaj kot nostalgija, torej… Glasba veliko bolj kot katerikoli drugi medij fiksira razpoloženje ali dogodek v času in spominu. Glasba nas »popelje nazaj v čas«, bodisi na osebnem ali javnem nivoju. Nostalgija je hrepenenje po preteklosti, obžalovanje sedanjosti, mešanica užitkov in izgube in zelo prizanesljiva v želji, da so bile stvari drugačne. Ni pa nujno, da je glasba »stara«, da vzbudi take asociacije, znati jih mora samo artikulirati v »pravo« smer. Prava vrsta glasbe (večina posnetkov skupine The Beatles, npr.) je »nostalgična« celo pri prvem poslušanju. Kar se dejansko spreminja skladno s časom, je neka esenca nostalgije ali fantazije, čas nedolžnosti, čas, ko nismo vedeli, kaj nas čaka, kaj se bo zgodilo, čas pred razočaranji. Če je nostagičen pop vedno »nedolžen« pop, neznan in radoveden, potem ta oznaka sama po sebi določa kasnejšo glasbo. V terminih zgodovine popa to pomeni konstanten premik v smislu, kako »slišimo« preteklost.
Zgodovino pop glasbe lahko pišeš ciklično, razvojno ali jo razgaljaš skozi njen skriti del. Rock File je vključeval vse tri načine. Glasba na račun komercialnosti in tudi umetniške moči, samozadostnosti in ambicioznosti, očitno izgublja svojo moč in opojnost. ( to je tako imenovani ljudski pogled na pop godbo). Splošno razširjeno mnenje je npr., da novi album Rolling Stonesov ne bo dosegel »starih«, da veliki povratki a'la Al Green ali Sweet ali Santana, niso obljuba nekih novih, velikih del, ampak le gesta nekdanje slave. Zgodovina popa se dejansko bere kot vzpon in padec velikih zvezd, kot neskončen pojav novih trendov, ki z glasbenih margin prehajajo v mainstream. Vsaka nova generacija posluša svoje najstniške zvezde, ima svoje subkulturne ikone, svoj lasten plesni groove. Gledano s tako imenovane ciklične perpektive tako »novi pop« poraja vedno nove »Dylane«, naslednike Beatlov, nov punkovski val. To je tek za zgodovino, stara tinktura v novih steklenicah…
Prepoznavanje referenc pa opisuje tretji način opisovanja zgodovine popa. Gre za prepoznavanje nepričakovanih povezav. Užitek v pisanje za Rock File je bil v tem, da so pisci pionirsko odkrivali nekaj, česar ni še nihče, osebo, ki je npr. iznašla disco, zapis, ki je prvi punkovski zapis… Temeljne opcije so bile indie ideologije, mladinske subkulture, razredna opozicija rocka in popa, teenybop, TV in disco. Beseda teče torej o popularnosti in njenem vplivu in ne toliko o zvoku ali liriki.
Kakšen pomen ima zbirka člankov o pop kulturi, napisana v letu 1970 in potem ponovno brana v letu 1990 npr.?
Rock File edicije so bile za Simona Fritha, podobno kot stare glasbene revije, zanimive v načinu, s katerim se lotevajo stvari, ki jih ne poznamo. Kako je določen komad zvenel »prvič«? Kako smo ga poslušali, preden smo vedeli, kaj bo«postal«, in kaj vse stoji za njim.. Kako sem doživljal(a) »Love Me Do«, ko sem jo prvič slišal(a) na radiu, preden sem karkoli vedel(a) o the Beatles in o tem, kaj bodo postali? Skratka, rock'n'roll preden je kdorkoli vedel, v kaj se bo razvil..Kako smo poslušali zvoke sedemdesetih v taistem letu 1970?
Velika prednost knjige The Beat Goes On je torej v tem, da gre za zgodovinski dokument, za posnetek neke senzibilnosti, ki ga je nemogoče drugače rekonstruirati.
Glasbeni pisci imajo v glavnem neke predpostavke v stilu: rokovska glasba je glasba mladih, je množična glasba, je mehanično reproducirana, ima svoje korenine…Rock je tako lahko poligon za določeno vrsto politike in estetike.
Kar preseneča pri branju knjige je izreden »neciničen« pristop piscev. Šlo je pionirsko obdobje pisanja rokovske esejistike. Ali povedano drugače: kako o rocku pisati strokovno na resen način? Več kot očitno je, da so se avtorji v glavnem držali sociološkega pristopa raziskovanja kulture popa in rocka. Toda, kar je v podtonu člankov prevladovalo, je bilo občudovanje do tematike; do glasbe, do glasbenikov, produkcije, publike..Bili smo fani na zbirateljski ravni. Ne kot člani klubov, naša ljubezen do glasbe pa je rastla tesno v veselju spoznovanjao tem KDO in KAJ, raje kot ZAKAJ in KAKO o zvokih in stilu. Pisci Rock Filea so s prevladujočimi občutji nad sodobno popularno glasbo širili meje glasbenega okusa. In če se mogoče danes zdi kateri izmed esejev naiven (efekt nostalgije), imajo napisani teksti v splošnem še vedno močan naboj dobrega glasbenega pisanja: to je, da v bralcu vzbudijo željo po poslušanju. Predvsem pa spominjajo na čas, ko je bil rokovski svet odprt vsem vrstam interpretacije.
Skratka, knjiga The Beat Goes On sega v vse različnosti pop kulture sedemdesetih, od surovega reggae, Phillyevega groova, severno britanske soul scene, blitzkriega heavy metala, do skinheadov, glam rocka in korenin mladinskih subkultur. Kako opisovati glasbo? Kako (so) rockovske zvezde reflektirale družbo? Kako nastaja glasbeni okus ? Vpliv medijev? Kako nastane glasbena revija? Srečen izbor inovativnih sodelavcev? Kako živijo teksti naprej svoje življenje?
Sem imel(a) prav v svojih razmišljanjih…
(Muska, avgust/september 2000)

Varja Velikonja