Intervju: založba Beggars Banquet (Martin Mills)

The Cult Beggars Banquet je ena najpomembnejših in največjih neodvisnih gramofonskih založb v Angliji. Nastala je na krilih punk gibanja leta 1977 (prva skupina pri Beggars Banquet so bili Lurkers) in letos slavi polnoletnost (po zahodnih merilih, seveda). V tem času je razširila delovanje tako z ustanovitvijo številnih podružnic po Evropi in Ameriki kot s podzaložbami, ki vsaka skrbi za objavo glasbe z lastno identiteto. Imela je to “srečo”, da je vsake toliko odkrila res veliko skupino. Najprej se je na vrhove lestvic najbolje prodajanih plošč zavihtel “njihov” Gary Newman, kasneje The Cult in zadnja leta vladajo Prodigy. V rosnih letih gotskega rocka so na svetlo dali skupini Bauhaus in Fields Of Nephilim, kasneje so pri podzaložbi 4AD zakoličili zaščitni znak s skupinami Dead Can Dance in Cocteau Twins, konec osemdesetih let so prav tam odkrili Pixies in poskrbeli za vse iz njih izvirajoče skupine. Na prodor vse bolj razraščujočih glasbenih slogov, ki so se razbohotili po plesnem udaru konec osemdesetih let, so pri Beggars Banquet odgovorili z ustanovitvijo večih podzaložb, preko katerih skrbijo za dokaj raznoliko godbo. Nekje isti čas so obenem začeli skrbeti tudi za licenčne izdaje plošč ameriških in avstralskih skupin. Tako smo preko njih lažje prišli do glasbe skupin Buffalo Tom, Mercury Rev, Swell, Marka Lanegana, Lune…
Založba verjetno ne bi obstala tako dolgo (mnoge, ki so nastale isti čas, so žalostno propadle), če je ne bi vodil človek, ki je naravnost zaljubljen v glasbo in obenem podkovan v številnih vedah - filozofiji, ekonomiji in politiki! Vse to je namreč danes 49 letni Martin Mills doštudiral v Oxfordu.
Pogovor je nastal ob 21.obletnici založbe leta 1998 s pomočjo telefonske zveze. Omogočil jo je Radio Študent.


Kako bi lahko opisali razmere, v katerih so nastale številne neodvisne založbe konec sedemdesetih let?
Proti koncu sedemdesetih letih je bila gramofonska industrija dokaj napihnjena in je porabila ogromne količine denarja za to, da je producirala spolirano zveneče plošče velikih skupin. Ko se je pojavil punk, je bilo to kot vdor svežega zraka. Vsakdo je lahko zelo poceni posnel ploščo, in ker je bilo vse skupaj tako vznemirljivo, je dosti ljudi kupovalo tako glasbo. Vse je prešlo v gibanje, kar je bila dobra osnova za nastanek majhnih, neodvisnih založb. V zelo kratkem času - čeprav je bilo tedaj malce nenavadno, da si ustanovil gramofonsko založbo, kar je danes nekaj povsem običajnega - si dokaj lahko izdal ploščo in jo ponudil drugim ljudem.
Kaj pa prej? Neodvisne založbe skoraj niso obstajale?
Ne, nihče ni počel tega. Nekaj jih je bilo v New Yorku, tam leta 1975 ali 1976, ko so snemali Flaming Groovies in podobni. Mislim, da je takrat obstajalo drugačno tržišče. Na eni strani so se objavljali albumi velikih progresivnih skupin ali velikih soul izvajalcev, kot Barry White, in na drugi strani je obstajalo tržišče singlov, ki so jih izdajale skupine kot Sweet, Mud in podobne. Med temi ni bilo povezave v smislu občinstva in njihove starosti. Punk je bil povsem nov začetek za glasbo.
Bi lahko potegnili še vzporednice med razmerami koncem sedemdesetih let in danes?
Razlika je ogromna. Razmere koncem sedemdesetih so bile zelo podobne razmeram koncem osemdesetih let. Takrat se je pojavila plesna glasba na podoben način, kot se je prej pojavil punk. Toda sedaj je povsem drugače. Ni nobene glasbene eksplozije na ravni undergrounda. Je veliko zanimive glasbe, ki se dogaja z mešanjem različnih žanrov, ampak ni veliko povezav med razmerami danes in pred desetimi leti. Danes je nekemu izvajalcu lažje objaviti prvo ploščo, ker je mnogo lažje ustanoviti lastno založbo in ker obstaja veliko neodvisnih založb. Kar pa ne pomeni, da je s tem lažje uspeti. Ploščo je le lažje objaviti.
Koliko demo posnetkov dobite, na primer, v enem tednu?
Dobimo demo posnetke približno stotih skupin na teden. Od tega podpišemo pogodbo z eno skupino vsake dva, tri mesece. Kar pomeni, da podpišemo nekje z vsako tisočo.
Poslušate vse demo posnetke?
Ne, nič več. Sedaj delujemo kot združba večih založb, kar vključuje XL, Wiiija, Too Pure in tako naprej. Vsaka od teh založb vodijo ljudje, ki sami odločajo o skupinah. V primeru, če želijo podpisati s katero od novih skupin, sem seznanjen, podpisovanja pogodb pa ne preprečujem.
Gary Numan Kakšna je relacije med Beggars Banquet in založbo 4AD?
4AD je bila ustanovljena zato, ker je imela Beggars Banquet veliko uspeha z Garyjem Newmanom. Ker smo se veliko ukvarjali le z enim izvajalcem, je delo založbe nekako zastalo in naenkrat nismo bili več to, kar prej. Ivo Watts, ki je bil prodajalec v eni od naših prodajalen plošč, je prišel k meni z idejo, da bi začel z lastno založbo. Ta naj bi bila nekaj kot Beggars Banquet preden je postal Gary Newman tako uspešen. To se nam je zdela dobra ideja, dali smo mu 500 funtov za začetek in šlo mu je zelo dobro.
Kasneje je Beggars Banquet ustanovila številne podzaložbe. V čem je razlog?
Razlog je v tem, da je v neodvisni sceni dobro imeti založbo z močno glasbeno identiteto. To je eden od razlogov, zakaj gre tako Beggars Banquet kot 4AD tako dobro. XL smo ustanovili, ker smo začutili, da je plesna scena eno od razburljivih področij, ki ima veliko skupnega z neodvisnim založništvom, a zahteva drugačen pristop. Zato smo poiskali ljudi, ki se spoznajo na te stvari. Z Mantra smo se želeli približati stari ideji Beggars Banquet, z Wiiija smo stopili v rockovsko področje in tako naprej. Zelo pomembno je, da lahko zaupam ljudem, ki vodijo te založbe, kot njihovim okusom.
Nekatere založbe, ki so nastale v istem času kot vaša, so medtem propadle, kot Factory ali Rough Trade. Kje leži vzrok?
Glavni vzgib je bila vedno glasba. Zaradi glasbe počnemo vse to, ampak zavedamo se, da se moramo držati nekaterih poslovnih odločitev. Pri Factory so res objavljali fantastično glasbo, a nikoli niso posvečali pozornosti poslovni plati založništva. V tem so se razlikovali od nas.
Neodvisne založbe bi okvirno lahko razdelil v dve skupini; prve objavljajo le glasbo, ki jo imajo rade, in druge objavljajo plošče le zato, da bi obogatele. Mi tega ne počnemo zato, da bi postali bogati, temveč da bi obstali in da bi bili uspešni. Ampak primarno delujemo zaradi glasbe. Zato smo še vedno prisotni, oni pa ne.
Kakšna je potem razlika med neodvisnimi in velikimi založbami? Videti je, da ta razlika počasi izginja.
Obstaja več razlik. Menim, da velike založbe poganja dobiček. V zelo kratkem času morajo obrniti velik denar. Zato so njihove zahteve do skupin precej večje, da te postanejo čim hitreje uspešne. Niti najmanj jih ne zanima srednje velik dobiček, medtem ko smo neodvisne založbe zadovoljne že z majhno do srednjo prodajo plošč. S svojimi skupinami delamo na daljše obdobje, ne pričakujemo velikega dobička že jutri, in lahko smo bolj prilagodljivi. Poleg tega smo novi skupini boljši partner.
Kakšna so merila pri izbiri skupin?
Izvajalec mora biti nekaj res posebnega. Ne smeš biti komercialen. Moraš biti močan karakter, verjeti v to, kar delaš. Morda potrebuješ pri tem pomoč, a moraš imeti močno držo, in biti pripravljen narediti marsikaj za to. Ne želimo podpisati s skupino, ki zveni podobno kot nek že uspešen bend.
Ste kdaj želeli podpisati s kako novo skupino, pa vam to ni uspelo?
Ja, vedno se lahko zgodi, da zgrešiš zanimivo ime. Svoje čase bi radi imeli Skunk Anansie, potem Mighty Lemondrop... Vedno so skupine, ki jih ne moreš dobiti, ampak zelo smo veseli, da imamo skupine kot Six By Seven, Bowery Electric in še mnoge druge, ki prihajajo.
Zadovoljni smo s tem, kar smo naredili v teh 21 letih, da smo uspeli iz hobija narediti kariero. Zelo nas veseli, da smo omogočili objavo glasbe, ki je mnoge navdihnila tako, kot je mene, ko sem bil še najstnik.
(predvajano na RŠ)

MP3 odlomek/excerpt (55", 379Kb)

Janez Golič