Esej: Belgijska scena

dEUS RES EVROPSKI SEATTLE?

Svetovna glasbena produkcija je v nezadržnem vzponu, vsaj kar se tiče števila objavljenih plošč, kot posledica vse cenejše tehnologije snemanja glasbe in izdelave nosilcev zvoka. To nas je pripeljalo v nasprotujoč položaj; naenkrat si lahko praktično vsak izvajalec privošči svojo cedejko, obenem pa smo poslušalci in posebej tisti del, ki poskušamo spremljati čimvečji del svetovne glasbene produkcije, v precepu. K temu gre še informacijska poplava, ki se je z razvojem globalnega računalniškega sistema razlila čez vse robove. Kajti niti teoretično ni mogoče preposlušati vse objavljene glasbe, prebrati vseh informacij o globalnem glasbenem dogajanju, kaj šele, da bi jih na podlagi tega vrednotili ali izdelali vsaj okvirna merila. Na ravni medijskega pojavljanja se izvaja huda selekcija in zgolj informativno predstavljanje glasbe, kar ima za posledico povečano proizvodnjo instant pripravljene glasbe za hitro porabo. Ena sama uspešnica lahko proda album in poveča zanimanje za določenega izvajalca. V tem agresivnem boju za košček pozornosti so v prednosti večji in tržno močnejši mediji - ti vam bodo znali vsiliti izdelke, brez katerih preprosto ne morete. Ostali so zadovoljni s preživetjem na obrobju; mediji se specializirajo, majhne založbe in izvajalce pa so zadovoljni, če si "zrihtajo" koncert v lokalnem klubu. In takih skupin in posameznikov je vse več. Že bežen prelet skozi glasbeno bero v domačih logih nam lahko utrne misel, koliko dobre glasbe se "skriva" v nam ne tako daljni okolici. Medtem ko zlahka izvemo za vsak prepir med člani skupine Oasis, za koliko šelestečih zelenih bankovcev so podpisali ne-vem-kateri superzvezdniki in kdo je zasedel prva mesta lestvic popularnih v kateri od npr evropskih držav, so nam dogajanja v "manj" zanimivih področjih prikrita. Po sili razmer so usmerjena na preživetje v domačem okolju, kjer lahko uveljavijo lokalne posebnosti, kolikor jih je v posiljeni amerikanizaciji sploh še ostalo. Ena od evropskih držav, kjer je glasbeno dogajanje uspelo zadržati veliko mero samosvoje mentalitete, obenem pa že silijo čez državno mejo, je Belgija. O tamkajšnjih skupinah, ki so se v zadnjih letih relativno uspešno prerinile iz anonimnosti, v naslednjih vrsticah.


Če se omejimo na belgijske izvajalce, ki so kakorkoli prestopili nacionalne okvire, potem bi zgodbo lahko začeli s prvaki t.i. electronic body music scene, Front 242. Skupaj z njimi se je mednarodno proslavila gramofonska založba PIAS (Play It Again Sam), ki je lansirala predvsem evropske izvajalce trde elektronske ritmike (med njimi tudi našo Borghesijo!). V osemdesetih letih je širšo pozornost zabeležila le še skupina TC Matic, ki je kratkega diha ostala le košček zgodovine brez omembe vrednega vpliva na nadaljno belgijsko dogajanje.
Zares odprlo se je v začetku tega desetletja. Najprej trenutno najpopularnejši belgijski skupini dEUS. Vendarle niso bili prvi, ki so se iz široke druščine glasbenikov izoblikovali v kolikor toliko trdno skupino. Še pred njimi je basist Stef Kamil Carlens postavil na noge svoj The Beatband, a ostal neopažen prav do mednarodnega uspeha dEUS, katerih tvoren član je bil. Šele ko so dEUS podpisali snemalno pogodbo z Island Records in že s prvencem Worst Case Scenario opozorili nase vse poglavitne evropske glasbene medije, se je lahko izkazal tudi Stef, sedaj pod imenom skupine Moondog Jr. V obeh zasedbah so in še vedno delujejo glasbeniki, ki dokaj prosto prehajajo iz ene v drugo in za povrh še kakšno skupino. Prav to prehajanje je ena od poglavitnih značilnosti sodobne belgijske scene. Obenem vse te skupine preveva enoten glasbeni karakter, ki ga na eni strani določa poseben angleški naglas vseh glavnih vokalistov, in na drugi, kontroverzno morda, svobodno prevzemanje vplivov, ki jih je izredno težko postaviti na skupni imenovalec. Približen opis nove belgijske godbe bi lahko bil - inovativen spoj bluesa, klasičnega rocka cepljenega s čudaštvom kakega Toma Waitsa ali Captaina Beefhearta, akustičnih balad in jazzovske sproščenosti.
Deblo, iz katerega je zraslo neverjetno število vej, vejic, listov in še česa, so zagotovo dEUS. Prvi so z uspešnimi nastopi po Evropi in predvsem v Angliji opozorili na ostale domače skupine. Prvi so se z uspešnicami Suds And Soda, Via, Hotellounge, Theme From Turnpike dnevno prikazovali na evropski MTV. Kljub povečani pozornosti je skupina uspela obdržat svobodo pri ustvarjanju celostne podobe, predvsem po zaslugi pevca in kitarista v eni osebi Toma Barmana. Ogromno znanje, ki si ga je nabral predvsem s poslušanjem raznolike glasbe, sedaj izkorišča pri previdnih poslovnih odločitvah. Sam mi je v smehu zatrdil, da “so ameriške skupine pod vplivom Elvisa, Angleži so imeli The Beatles in Rolling Stones, Belgijci pa prodajalne plošč”. Takole iz distance, pa vendarle dovolj blizu svetovnih središčem glasbenega trgovanja, zagotovo lažje samostojno odloča o lastni usodi.
Nekaj neskončno pomirjajočega mora biti v belgijskem ozračju. Kljub nacionalno mešanem prebivalstvu (Flamci in Valonci) in nekaterim iz tega izvirajočih sporov, so ljudje strpni in velemestna paranoja jim je neznana. Mnogi, ki jim je dovolj nepotrebnih obremenitev, so se že nastanili v Antwerpnu ali Bruslju. Kitarist Craig Ward je prišel iz Škotske, da bi se priključil dEUS, Robin Proper Sheppard pa je po dolgoletnem potepanju po svetovnim metropolah našel zavetje prav v Bruslju (glej intervju v Muski, november 1997).
Tako lahko vsak član dEUS svobodno prehaja v druge projektne skupine. Že sam Tom Barman pomaga (vsaj) dvema; lastni, funky usmerjeni General Electrique in semplano hiphopovskim Cinerex. Prvi kitarist Rudy Trouve je odšel kmalu po objavi prvega albuma. Bilo mu je dovolj nastopov in ostalih obveznosti, ki pritičejo popularnim. Raje se posveča slikarstvu (opremil je in še ostaja opremljevalec večino ovitkov dEUS) in občasno vskoči na pomoč številnim manj znanim belgijskim skupinam. Med drugimi široki druščini Kiss My Jazz, ki nima vodje in vsak lahko uveljavi svoje ideje. Na obeh do sedaj objavljenih albumih srečamo petnajst glasbenikov in praktično vsi se občasno pojavljajo kot avtorji glasbe. Obenem je večina posnetkov narejena na domačem štiristeznem magnetofonu ali v boljšem primeru v improviziranem studio v garaži stare mame saksofonista Elkoja. Kljub tej razpuščenosti, ko je glasbenikom pomembneje ujeti pravi trenutek kot zvok po splošnih tehniških standardih, jih je opazila ameriška jazzovska založba Knitting Factory Works in založila njihov prvi album. Rudy, kot omenjeno, rad vskoči še drugam, slišimo ga na tudi prvem albumu nepretenciozne skupine Dead Man Ray in obenem je objavil singel pod imenom Thou.
Skupina, ki se glasbeno močno razlikuje od omenjenih, a je vendarle z njimi povezana, so Die Anarchistische Abendunterhaltung (DAAU). Štirje klasično izobraženi najstniki so se v mladostni vnemi odločili za igranje glasbe, ki bo šla čez robove žanrskih opredelitev. Z klarinetom, čelom, violino in harmoniko se vehemantno sprehajajo med vzhodom in zahodom, jemljejo pri ciganskem melosu, vpletajo sestavine bluesa oziroma rocka ter vse zabelijo z evropsko tradicijo klasične glasbe. Večkrat so jih kot atrakcijo s seboj na nastope vzeli dEUS, in znalo se je zgoditi, da so skupaj zagodli Suds And Soda, verjetno najudarnejši komad, ki ga dEUS še vedno igrajo za dodatek. Podobno velja za Moondog Jr, in naenkrat so za DAAU izvedeli poslušalci Belgiji bližnjih držav. Sledil je podpis snemalne pogodbe s podružnico Sony, ki skrbi za klasično glasbo. Ponatisnila je njihov prvenec in prevzela vso skrb nad snemanjem in objavo njihovega drugega albuma.
Podrejanje zahtevam glasbene industrije ni nekaj, kar bi zadovoljilo omenjene belgijske glasbenike. Bolj kot nizanje uspešnic, snemanje videospotov in večmesečne turneje jih zanimajo sodelovanja in drugačni načini predstavljanja in funkcije glasbe. Stef Carlens oziroma Moondog Jr ter DAAU so prispevali nekaj glasbe za film My Angel Heart, kjer Stef igra tudi manjšo vlogo. Obenem sta violinist Janzoons, stalni član dEUSA, in Stef Carlens spisala glasbo za ozadje stare črno belo neme filmske klasike Sunrise M.W.Marnauja Večkrat sta se Stef in Janzoons predstavila v živo pred filmskim platnom ob pomoči ostalih članov Moondog Jr, in tudi glasbeni del filmske predstave je vtisnjen na album, ki ga je založila založba PIAS, le da so morali zaradi pritožbe newyorškega skladatelja Moondoga (Louisa Hardina) spremeniti ime v Zita Swoon. Kljub poplavi najbolj čudaškim imen se jim sedaj ni bati podobne tožbe.
Stef Carlens (Zota Swoon) Novo generacijo belgijskih skupin mednarodna javnost ni odkrila preko dEUS, temveč preko jazz-rockovskih odbitežev X-Legged Sally. Ko je njihove demo posnetke slišal Bill Laswell, jih je povabil v New York, kjer so v njegovi produkciji posneli dva albuma. Istočasno je “zrasla” v očeh in ušesih belgijska avantgardistična založba Sub Rosa, ki je naenkrat postala zatočišče umetnikov z vsega sveta (David Shea, Michael Gira, Scanner, Charles Hayward, Martyn Bates in celo Laibach…).
Zdi se, kot da so belgijske skupine potrebovale le še eno izkušnjo - končno oblikovanje zvočne podobe. Ko so X-Legged Sally nabrali tovrstno znanje pri Billu Laswellu, sta njihova člana Peter Vermeersch in Pierre Vervloesem pomagala dEUS pri produkciji prvega albuma. Še ustreznejšega producenta so si dEUS izposlovali za drugi album, vskočil je namreč Eric Dew Feldman, ki je nabiral izkušnje v Beefheartovem Magic Bandu. Podobno je za zunanjo pomoč prosil in jo dobil Stef Carlens, saj je prvi album Moondog Jr produciral Michael Blair, tolkalec in producent na ploščah takih veličin kot so Elvis Costello, Tom Waits in Lou Reed. Kmalu bo zunaj plošča, ki so jo DAAU posneli ob pomoči producenta Michaela Brooka (Brian Eno, Cheb Khaled, Youssou N' Dour, Nusrat Fateh Ali Khan) in na kateri bodo menda poskrbeli tudi za ples. Flowers For Breakfast so še ena manj znana belgijska skupina, ki se je uspela preriniti k evropski podružnici multinacionalne založbe Mercury/PolyGram, spet po zaslugi tujega producenta, Tonyja Platta, ki je delal z AC/DC in Rolling Stones. Po njihovih stopinjah gredo Evil Superstars, ki prav tako skrbijo za bolj pravoverno rockovsko linijo nove belgijske scene. Kljub producentski pomoči Davida Sardyja (Barkmarket) album Boogie-Children-R-Us zveni raznoliko, z vsemi glavnimi značilnostmi belgijskih rockovskih skupin - večglasno petje, vpletanje sestavin tradicionalnih rockovskih oblik, hudomušna besedila začinjena z izkrivljeno ljubezensko liriko… Dodajmo še Gore Slut, lo-fi posebneže, in Think Of One, ki so oboji zrasli iz široke “baze” Kiss My Jazz, iz že smo bežno preleteli izvajalce, ki iz Belgije silijo na mednarodno prizorišče. A iz ozadja se že prebijajo nove sile - Lionel Horrowitz, Cynthia Appleby, Stephen Duncan, Bad Influence, Miles Behind, Vacuum Child…
Belgijske skupine lahko že sedaj s ponosom pokažejo na dosedanje dosežke. Niso se uklonile svetovnim trendom semplanja, drum&bassa, trip-hopa, niti niso v strogi tradiciji rockovskih oblik. Uspelo jim je ohraniti veliko mero posebnosti, ki jo zaznamo v praktično vseh skupinah. Težko in nepravično bi bilo napovedati njihov prihodnji razvoj. Prav lahko, da bo tako nenadno, kot se je pojavila, belgijska scena tudi poniknila. dEUS resda snemajo tretji redni album, a Tom Barman takoj zatem napoveduje samoukinitev. Posvetil naj bi se filmski karieri.

Izbrana diskografija:
DAAU “Daau” (Sony Classical, 1997)
dEUS “In A Bar, Under The Sea” (Island, 1996)
EVIL SUPERSTARS “Boogie-Children-R-Us” (Paradox/PolyGram, 1998)
KISS MY JAZZ “Doc's Place, Friday Evening” (Knitting Factory, 1996)
MOONDOG JR “Everyday I Wear The Greasy Black Feather On My Hat” (Island, 1996)
X-LEGGED SALLY “The Land Of The Giant Dwarfs” (Knitting Factory, 1995)

(Muska, 1998)

Janez Golič