BELLE AND SEBASTIAN
Tigermilk
(Jeepster, 1998)

Končno ponatisnjen prvi album škotskih Belle And Sebastian je med vzponom njihovega uspeha že pridobil kultni status. Ne glede na glasbeno vrednost izdelka, si že sam primer tako plošče Tigermilk kot celotni fenomen Belle And Sebastian zaslužita pozornost.
Belle And Sebastian so si snemanje in izdajo plošče pridobili kot nagrado za prvo mesto na tekmovanju mladih talentov na kolidžu v Glasgowu. Nekaj kot "pokaži, kaj znaš". Dokaj na hitro posnet album izdan v vsega tisoč vinilnih kosih takrat, leta 1996, ni zabeležil posebnega odziva. Fantje in dekleti so ga sami pošiljali naokrog v posluh ljudem iz medijev, nekaj razdelili prijateljem, ostalo prodajali na svojih redkih koncertih. Večina kopij plošče je obležala pod njihovimi posteljami in v omarah. Vse dokler...
Belle And Sebastian so redek primer skupine, ki je uspela praktično po ustnem izročilu. Sami so se na široko izogibali prodajanju v velikih medijih, zavračali intervjuje, nastopali najraje na šolskih hodnikih in cerkvah. Dovolj, da jih je najprej odkrila neodvisna londonska založba Jeepster in obenem so jih Tindersticks pripeljali na londonski nastop kot svojo predskupino. Očitno na Otoku še ni zmanjkalo pravih glasbenih navdušencev. Kajti Belle And Sebastian so postali veliki up britanske neodvisne muzike šele potem, ko so imeli za seboj že celo vojsko oboževalcev. Govorimo seveda o uradni potrditvi, o nagradi Brit Award, ki so jo letos dobili kot najboljša nova skupina v Veliki Britaniji. Potem, ko so imeli za sabo že tri albume in serijo singlov. Pa še tedaj so se medijski veljaki čudili: "Od kod pa so se naenkrat vzeli tile Belle And Sebastian?". Ali še huje, ko sta po nagrado prišla basist in bobnar - kajti vodja Stuart Murdoch se medijskih ceremonij ne udeležuje - se je večina spraševala, kdo od njiju je Belle in kdo je Sebastian.
Medtem se je položaj za skupino precej spremenil. Že naslednja dva albuma, If You're Feeling Sinister in The Boy With The Arab Strap, sta skupino popeljala med najpopularnejše med neodvisnimi na Otoku. Ne da bi sami za to naredili ne-vem-kaj. Res so v lastni režiji posneli nekaj video spotov, končno so imeli nekaj pravih koncertov na obeh straneh Atlantika, a še te v omejenem obsegu. Vodilna glasbena tednika NME in Melody Maker sta prav tako pristavila lonček in začela vsakotedensko spremljati pomembne in manj pomembne dogodivščine skupine. Medtem so preostale kopije prve plošče že zdavnaj pošle, skupina pa kljub pritiskom vse večjega števila novih ljubiteljev ni bila pripravljena ponovno natisniti albuma Tigermilk.
Pravzaprav ni niti odgovarjala na številne prošnje, kot da je zanje to že pradavna zgodovina. Tu se posredno lahko zahvalimo piratskim izdajateljem, ki so slabo posnete kasete s posnetki Tigermilk prodajali za velike denarje, rabljena kopija originalnega albuma pa je v trgovinah s ploščami iz druge roke dosegla ceno štiristo angleških funtov (okroglo 120.000 SIT). Ta dva dejavnika sta skupino le prisilila, da je poskrbela za uradni ponatis, tako na cedeju kot na vinilu.
Tigermilk je več kot le začetniški poskus in prinaša nekatere osnovne poteze skupine, ki jih je le-ta na kasnejših ploščah še razvila in dokončno oblikovala. Posnetki so že na povsem solidni tehniški ravni, glavne odlike plošče pa prispeva vodja Stuart Murdoch, ki kaže ves skladateljski talent; izostren občutek za melodije, ki jih vpleta - vsaj v okvirih neodvisnega popa - v dovolj originalno oblikovane pesmi, petje je previdno podrejeno dokaj slabotnemu vokalu in ne moremo mimo svojevrstnih besedil, ki so tule spisana še večinoma v prvi osebi, kot lastna izkušnja prehoda iz pubertete v zrelo dobo. Sedaj, pri tridesetih, Stuart podobne teme polaga v dejanja in razmišljanja drugih, usode vseh karakterjev pa so si nadvse podobne - razkol med željami in realnostjo je prevelik in uteho najdejo le v umišljenem literarnem, filmskem ali glasbenem svetu, pa še ta je v vseh primerih le nostalgični spomin na čase, ki se ne morejo vrniti.
Tigermilk zagotovo ne opravičuje previsokih pričakovanj, ki so se pojavila zgolj zaradi težko nabavljive originalne izdaje plošče. Belle And Sebastian že davno tega ne igrajo teh pesmi, so le preveč ustvarjalni, da bi repertoar gradili na stvareh, ki so zanje že stare. Obenem je razvidno, da je pesmi s Tigermilk napisal Stuart Murdoch sam, še preden je skupina sploh nastala. Šele kasneje so se ostali močneje vključili v pisanje in tudi samo izvedbo pesmi, saj sta se kot vokalista začela pojavljati tako čelistka Isobell kot basist Stuart David. Da o bogastvu aranžerskih rešitev niti ne govorimo. Po drugi strani je Tigermilk več kot zgolj dokument zgodnjega početja skupine. Je pristen konglomerat vplivov pretekle in polpretekle zgodovine pop-rocka, ki vleče niti vse od Kinks in The Who ter preko neodvisnega škotskega popa izpred petnajstih let s skupinami Orange Juice, Josef K ali Aztec Camera pristane v brezčasni sodobnosti kakih Tindersticks ali Stereolab. Nekaj Stuart zagotovo črpa tudi pri trpki melanholiji angleškega samotarja Nicka Drakea, le da je med vrsticami dodal tisti kanček naivnosti in celo humorja, ki ga ločuje od vase zaverovanega umetnika. Mehki kitarski prijemi spomnijo na žametni pol The Velvet Underground, predvsem iz njihovega poznega obdobja. Pričajo, da vešče prijeti akordi še vedno ponujajo osnovo za dobro pesem. Tako Belle And Sebastian nimajo veliko skupnega s skupinami, ki se dičijo s titulo zvoka za devetdeseta. Brit-pop in trip-hop preprosto ne moreta biti del njihovega sveta, bliže so razpuščeni, skoraj boemski naravi orkestra Tindersticks ali celo Bad Seeds. Druži jih vsaj okusna uporaba inštrumentarija, saj so posamezni izleti omejeni z osnovnim tekom pesmi. Prav tako nihče od njih ni virtuoz na svojem inštrumentu, vendar njihovo znanje povsem zadosti skupnim ciljem.
Samo združevanje vplivov bi bilo premalo, Belle And Sebastian jih predelajo po svoje do avtorsko povsem samosvoje ravni. Predvsem imajo izvrsten občutek za pesem, in to sedaj, ko je tradicionalna oblika v resni krizi. Stuart Murdoch krize ne pozna. Zato je tudi tako težko pristal na ponatis prvenca Tigermilk. Z drugega albuma If You're Feeling Sinister skupina ni izdala singla, ampak je te nizala skozi leto 1997, le da so bili na njih objavljeni ekskluzivni posnetki. Podobno velja za album The Boy With The Arab Strap, ki je prav tako ostal brez singla. Na ovitkih ni podatkov o članih skupine, kaj šele njihovih fotografij. Prav nič v pop maniri. A skupina proda vse več plošč...
Morda so vsa ta izmikanja le še en trik, preračunana poteza, ki naj bi pritegnila medije, da bi na vsak način želeli priti skupini do dna. In stvari se začnejo odvijati na način efekta snežene kepe. Ali, kot se veča medijska pozornost, raste popularnost in zato skupini spet vsi posvečajo večjo pozornost. Skupina pa se takole iz sence smehlja in le čaka na željeni rezultat.
Pretiravam. Ampak po Sex Pistols ni nihče več nedolžen. Vsak, ki vstopi v tržne mehanizme se ujame na tak ali drugačen način ter pristane na pravila igre. Ostane zavest o lastnem početju, morda zvito prikrita skozi metafore, kar ohranja mirno spanje in zapre usta cinikom. In seveda sama glasba, ki se ne ozira na sodobne tokove, ampak kvečjemu pobira iz preverjene preteklosti, torej tiste, ki je že prestala test časa. Torej nič sintetičnih dodatkov, posiljene originalnosti na način skakanja na vagonček trenutnih smernic, nobenih strašnih produkcijskih prijemov. V času, ko svetovna pop produkcija sloni na bleščavih podobah, hitro pripravljenih uspešnicah za še hitrejšo uporabo in povsem nepomembnih zgodbah iz zakulisja, so Belle And Sebastian pravo nasprotje.
Vprašanje je le, koliko časa še?
(Muska)

Janez Golič