RAZLIČNI IZVAJALCI
At Least You Can Die With A Smile On Your Face
A Bella Union compilation 1997-2002
(Bella Union, 2002)

Zbirka, ki na dveh CD ploščah združuje 22 izvajalcev s po enim posnetkom, obeležuje prvo petletko londonske neodvisne založbe Bella Union. Torej je to relativno mlada gramofonska hiša, a že z zajetnim katalogom izdanih plošč. Za to sta prva zadolžena Robin Guthrie in Simon Raymonde, nekdanja člana eterične indie pop skupine Cocteau Twins, ki sta si po njenem razpadu pravzaprav naložila še več dela. Ne le da skrbita za običajne založniške posle, večkrat sedita na producentskem stolu in se vmes poskušata z lastnimi projekti.
V današnji že nepregledni glasbeni produkciji tovrstne kompilacije pridejo še kako prav. Niti teoretično ni mogoče vse glasbe preposlušati, če bi si to še tako želeli, da ne govorimo o finančnih vidikih take zamisli. V tem smislu ta zbirka lahko predstavlja smerokaz, morda namig, kaj nam ustreza, zanima, v kateri smeri bi želeli več…
Seveda je takisto težko predstaviti določenega izvajalca le z enim posnetkom, le kako bi ta lahko bil reprezentativen? Pa vendarle ima tudi ta 'pomankljivost' svoje dobre plati; če vam določen izvajalec ni všeč, takoj za njim nastopi naslednji, dovolj drugačen, da pritegne vsaj pozornost.
Od splošnega h konkretnem: napačno bi si bilo predstavljati, da bomo pri Bella Union našli le skupine, ki bi na blizu ali daleč spominjale na Cocteau Twins, ne, Robin in Simon izbirata in vabita precej širše. Tudi geografsko, saj je več kot polovica njunih varovancev doma izven Otoka.
Med 'tradicionalisti' izstopajo Czars, njihova je uvodna pesem kompilacije, Drug, počasna, a polna in harmonična… Pritegne, zapelje, zasvoji. Še bolj 'izven' je Francoiz Breut, mlada francoska pevka prav takega (torej značilno francoskega) šarma. Francois Hardy ima v njej zvesto naslednico. Tu so še avstralski posebneži Dirty Three, nekolikanj brezizrazni angleški post-rockerji Gwei-Lo, skoraj plesni Sneakers in končno Simon Raymonde sam z ambientalnim, a dovolj eksperimentalnim posnetkom. Prvi disk sklene japonski duo Yu:Ra, ki je, zanimivo, od vseh tu prisotnih izvajalcev še najbliže tisti nadzemski krhkosti Cocteau Twins. Že naslov njune pesmi, A Drop Of Tears, je dovoljšen namig, glasbeno pa sta Yu:Ra potrditev prej zapisane trditve.
Drugi disk uvede teksaški trio Lift To Experience, z neopsihadeličnim vrtincem kitarskega zvoka, ki sta ga zmiksala prav Robin in Simon, umirjajo Devics in za ples poskrbi še en Francoz, Kid Loco. V ambient zazibljejo Rothko, prebudi spet Jack Dangers (ex Meat Beat Manifesto) s semplano ritmiko, rahlo ziritirajo pa Garlic z nesramnim (avtorskim) kopiranjem prvakov indie rocka, Pavement. Violet Indiana so nova skupina Robina Guthrieja, nič kaj pretenciozna, a poštena, zamaknjena pop muzika za pozne večerne ure.
Končni vtis? Priznam, da mi večina izvajalcev z enim posnetkom povsem zadošča, verjetno pa bi me z albumom zdolgočasili. Nekaj pa je takih, da mi ob njih že zasrbijo prsti, da bi kliknil na naslov spletno stran Bella Union in se založil z več njihove glasbe. In konec koncev je to dvoje bistveni namen tovrstnih kompilacij.
(Rock Obrobje)

Janez Golič