BIG SEXY NOISE
Big Sexy Noise
(Sartorial, 2009)
Ena od fascinantnih značilnosti Lydije Lunch je, česarkoli se že loti, se loti z enako intenzivnostjo. Začelo se je skrajno, radikalno, rušilno, z Teenage Jesus And The Jerks daljnega leta 1976. Trio je bil del newyorškega podtalnega dogajanja popularno označenega z no wave. Zanikanje je bilo glavno vodilo. In res, komaj je Lydia Lunch kot šefica benda zaznala, da napredujejo, je razpustila zasedbo in začela z nečim drugim, drugačnim. Še največji zgodnji prelom se je zgodil s solističnim albumom Queen Of Siam, ko je prestopila iz radikalnega (anti)rockovskega izraza v zapeljiv kabaret. Ampak to je pač del njene taktike. Nič ni povsem tako, kot se zdi. Če je vabljiva in sladka, zagotovo zadaj skriva orožje, ki ga naslednji trenutek natančno usmeri proti zavojevalcu. Zakaj tak uvod? Ker se Lydia niti po dobrih 30-letih nepretrganega angažmaja ni bistveno spremenila. Še vedno z lahkoto preskakuje med posameznimi projekti, naj si bo kabarejski tip albuma Smoke In The Shadow, nastopa z govorjeno besedo, za njo je ambientalni projekt Ghost Of Spain ali izpeljala je največji preskok, kar ga je zmožna, ponovno je aktivirala bend The Teenage Jesus And The Jerks. Le za nekaj nastopov, a ugibamo lahko, da jo je rockovska neposrednost tega napeljala na aktualno skupino, Big Sexy Noise. To sestavljajo njeni stari znanci, predvsem saksofonist in klaviaturist Terry Edwards je z njo tudi pri projektih govorjene besede, ostala dva člana iz londonskih Gallon Drunk, kitarist James Johnston in bobnar Ian White pa sta se tudi odlično ujela. Namreč, Big Sexy Noise ponujajo umazan rockovski groove, ki ima nastavke v avstralskem blues-rocku osemdesetih let in mestoma, spet po zaslugi Terryja Edwardsa, pade v vrtinčast izbruh podivjanega jazza. A nad vsem gospodari Lydia Lunch. Še enkrat dokazuje, da se odlično ujame s katerokoli predlogo, a zdi se, da ji ravno ta najbolj godi. Tu brez sile izpostavi vse svoje glavne značilnosti, izlije vso jezo, je godrnjava in zajedljiva, a lahko je tudi zapeljiva, sladka in melodična. Za njeno držo zaničljivosti se skriva izostren občutek za dramaturgijo pesmi, ve, kdaj se umakniti, in kdaj stopiti na prvo frontno črto.
Big Sexy Noise so spomladi ponudili le na vinilu odtisnjenih šest pesmi, tako, za prvi test. Vse pesmi so kasneje še enkrat posneli in za album dodali še šest novih. Uvede pesem Gospel Singer, ki jo je Lydia napisala skupaj s Kim Gordon že sredi osemdesetih, a je vse do sedaj ostala na papirju. Skupaj z Reedovo Kill Your Sons in avtorsko Slydell prve tri pesmi predstavljajo obračun Lydije Lunch z goljufivo ljubeznijo. Ker je bila tudi ona v mladih letih usodno zlorabljena, sedaj ničemur več ne zaupa. Naprej je evidentna uporaba pripovednih vzorcev starih blues pevcev, Baby Faced Killer, Bad For Bobby in Dark Eyes je naslednji trojček, ki ga Lydia Lunch povezuje z mitologijo maščevanja večnih odpadnikov. Sledi še ena priljubljena tema, izkoriščevalska in lažna ljubezen, podčrtana s pesmijo Another Man Comin' – »Naj bodo preklete vse tiste noči, ko te ni bilo domov, pijan in bloden si iskal potešitev, samo izgubljala sem čas s tabo, ampak ne bom sama, našla sem si drugega moškega, dokler je postelja še topla…«. Malenkostno zamenjane vloge, bi zapisal.
Izstopa še vsaj nenavadno linearna priredba pesmi That Smell južnaških rockerjev Lynyrd Skynyrd, in kakopak Your Love Don't Pay My Rent, ki se posluša kot nadaljevanje Another Man Comin'. Ja, tokrat je Lydia Lunch ponudila tematsko povezan niz pesmi, z izjemnimi besedili in glasbo treh četrtih Gallon Drunk, ki bi moral iti v anale. Ali drugače, medtem ko bo večina lestvično uspešnih novodobnih rešiteljev rock'n'rolla že čez leto utonila v pozabo, bodo Big Sexy Noise ostali. Zato, ker so predano temu, kar počnejo, tu ni pretvarjanja in kalkulacije. Preprosto znajo in vedo, in garant trajnosti je avtorsko prisvajanje najtrdnejših atributov prevratniške rock godbe zadnjih nekaj desetletij.
(Rock Obrobje, november 2009)
Janez Golič
