Intervju: IGOR BAŠIN

Rada imam rock glasbo in hlastno sprejemam informacije, ki mi jih uspe dobiti v naših medijih. Na žalost jih ni veliko, vsaj ne tistih, ki bi me zanimale. Naravnost zastrašujoče je, kaj vse se skriva pod imenom rock kulture v naših časopisih, radiu ali televiziji. O rocku pri nas še vedno pišejo izrazito stereotipno, klišejsko in nestrokovno. V glavnih medijih zasedajo prostor že dolgo časa eni in isti ljudje, toda v vso to sivino počasi le stopajo nova imena. Še posebno eno je v zadnjem času vzbudilo mojo pozornost - BIGor. Glasbene kritike, ki jih objavlja v Glasbeni mladini in reviji za sodobno rock glasbo Rock Vibe, daleč presegajo dozdajšnje rock pisune. V njih avtor izžareva izrazito neposrednost, odkritost, avtentičnost in iskrenost, globoko poznavanje zgodovine rocka, in ne nazadnje, vidi se, da ima Igor rock glasbo rad, v njej uživa; mogoče so zato njegovi zapisi na eni strani tako nevsiljivo izobraževalni, izvirno poučni, odprti do novih smeri v glasbi, in po drugi strani tako osebno obarvani.
Predstavljam vam Novogoričana Igorja Bašina - BIGorja - rock aktivista, kot se hudomušno tudi poimenuje!


Ker me zanima, kako so rasli ljudje in kdo ali kaj je vplivalo, da so vzljubili avtentično rock glasbo take kvalitete, kot jo danes posluša Igor, se je prvo vprašanje nanašalo prav na te zadeve. Gre tu mogoče za vliv okolja, družbe, medijev? Ali le preprosto za tisto senzibilnost, ki je dana redkim izbrancem, da na določenem polju umetnosti začutijo svojo moč in sposobnost, da o tem povedo tudi drugim kaj več. Vsak na svoj način in vsak s svojo glavo.
Navdušenje nad rock glasbo izvira prvič iz tega, da imam osem let starejšega brata (Borut Bašin, v glasbenih krogih v Novi Gorici priznan kot odličen poznavalec te glasbe op. V.P.), ki me je kot mulca okužil s to vrsto glasbe, ko je poslušal različne bende, kot so npr. Animals, Emerson, Lake and Palmer. Naslednji pomemben korak je bila moja vrnitev iz Rusije, kjer sem s starši živel v letih 1978-1984. Rusko obdobje me je vzgajalo v družbenoaktivističnem duhu, in ko sem se med počitnicami vračal domov, sem v Sloveniji treščil ravno v obdobje punka. Pri nas so se vrstile razne afere v zvezi s punk gibanjem in določene stvari si se mi zdele hudo narobe! Kaj ima npr. nacizem opraviti z energično punk muziko...Iz Rusije sem se vrnil v Novo Gorico 25.maja 1984, to je natanko tistega dne, ko so v Šempetru odprli klub CRMK. Mislim, da je tisti večer nastopala skupina Niet. V klubu sem delal kot redar, imel sem dobrih 15 let. Brat je v CRMK-u vrtel muziko, kar me je še dodatno potegnilo zraven. Naslednji pomemben premik je bil, ko sem začel sam kupovati plošče, ko mi ni več zadostovala bratova diskoteka. To je začetek! Po vojski sem šel v Ljubljano na študij sociologije na FDV, v sebi pa sem že imel željo po bendu, željo po pisanju o glasbi. V tistem trenutku me je k sodelovanju pri oblikovanju D'IKS-a (odličen novogoriški fanzin, eden najboljših v Sloveniji, čigar idejni team so bili Aleksij Škrinjar in brata Simon in Aleš Markič, op.V.P.) leta 1989 povabil Simon Markič (zdajšnji glavni urednik revije za sodobno rock glasbo Rock Vibe op.V.P.) Začel sem pisati in prav prek fanzinov se je začelo moje odkrivanje glasbe. Leta 1993 mi je Bogdan Benigar (glavni urednik Glasbene mladine, op.V.P.) ponudil stalno mesto glasbenega opremljevalca na Radiu Študent. Delo glasbenega opremljevalca je pravzaprav prvi korak za mladega človeka, ki začne delo na radiu.
Na RŠ sem prinesel hrupne punkerske zadeve, ki so se pred tem že počasi umaknile s sporeda. Potem sem začel delati čisto avtorske oddaje TOP - albumov, izpeljal kar nekaj sobotnih štiriurnih oddaj, v katerih sem predstavljal glasbeno sceno in glasbene skupine, ter začel posredno vplivati na okolje na RŠ. Najpomembnejši del mojega delovanja na RŠ pa je kandidatura za glasbenega urednika septembra 1993. Kandidatura je predstavljala zame velik izziv in sprejel sem ga brez pravih izkušenj. Danes vem, da sem zase naredil napako, saj sem za določen čas zanemaril študij, za radio in izkušnje v zvezi s tem pa nikakor ne. No, to so že osebne zgodbe!
Kako se lotiš posredovanja rock glasbe za časopis, kako pripravljaš oddaje na radiu in kako glasbene večere v “živo” v klubih? V čem je po tvoje bistvena razlika v podajanju informacij?
Ko pišeš o muziki, ljudje to preberejo, in če niso dovolj angažirani, ne najdejo stvari, in zadeva ostane na papirju. Če vrtiš muziko na radiu, se ti pa zgodi, da te na ulici ustavi nekdo in te povpraša o tem, kaj si vrtel, skratka, sprejemanje glasbe prek radia je specifično. Vrteti glasbo v klubu je spet nekaj tretjega. Začel sem v CRMK-ju, ki je do leta 1989 imel neko lepo navado, ki pa je na žalost izumrla. Oblikovali smo tematske glasbene večere, ob tej priliki izdali kakšen fanzin, vse skupaj je bilo podkrepljeno z video projekcijo. Bilo mi je všeč in rad sem to delal. V Ljubljani sem v klubu B51 imel v mislih isto igro, vendar se ideja ni prijela. Preprosto zato, ker je klub B51 prostor, kjer naj bi se v glavnem žuriralo. Tako ga ljudje namreč sprejemajo! Glasbo sem poskušal vrteti tudi v K4, v Palmi in drugod, vendar so to okolja, ki me ne navdušujejo, prostori so mi odtujeni, asocialni... Klubska scena je izredno pomembna, tu se spoznajo enako misleči ljudje, širijo svoj glasbeni okus in svoje vibre, prihaja do odprtih pogovorov, spoznavajo se sorodne duše. Trenutno sem pred odločitvijo, da bom nehal vrteti glasbo, čeprav to zelo rad delam. Zmeraj težje namreč prenašam določene stvari v okolju, težko mi je, ko mi pride zelo odbit človek težit o zgodovini popularne muzike in podobno. Zdi se mi, da v trenutku, ko začutiš, da si se začel prilagajati publiki, začneš “padati” dol. Zato je bolje, da prekineš!
Rada bi izpostavila primer kluba MKNŽ v Ilirski Bistrici, ki je po mojem osebnem prepričanju po programu, ki ga pripravlja na glasbenem rockovskem področju, klub številka ena ta trenutek v Sloveniji. V čem je fenomen kluba Ilirska Bistrica?
Uspeh je posledica odlične ekipe ljudi, ki jih imam osebno zelo rad. Ljudi, ki delajo sceno, si medsebojno pomagajo, brez tiste značilne slovenske pritlehnosti in zavidanja, ljudi, ki vedo, kaj hočejo. Gre za natančno, močno, profesionalno ekipo, ki je z odlično izpeljanimi koncerti ne nazadnje ponesla ime Ilirske Bistrice v svet. Tudi oni so imeli v začetku probleme z okoljem, z domačini, vendar so Bistričani v trenutku, ko so v kraj prišli tuji bendi, to modro razumeli kot promocijo kraja Ilirska Bistrica.
Zanima me umestitev rock glasbe v kontekst umetnosti in kulture s poudarkom na razmerah, ki vladajo pri nas? Rock - ali je res samo zabava v prostem času in nič več kot to?
Rock kot umetnost, ne vem, kakšen Marko Crnkovič ali kakšen Brane Rončel bosta rekla, da je to šund. Gre za ljudi, ki imajo moč in vpliv v slovenskem okolju. Na primer Brane Rončel ti bo pripeljal legendarnega, kultnega izvajalca v Ljubljano, ki bi lahko nastopil v Križankah, ampak Brane Rončel naredi zelo svobodno potezo, namreč odpelje ga v studio RTV Ljubljana, kjer si nastop v živo ogleda le 300 ljudi, ostala vesoljna Slovenija pa se mu prek ekrana čudi in navdušuje, kolikšen vpliv ima in kako je močan! Žal Rončel ni edini primer!
Sam se o tem, ali je rock umetnost, sploh ne sprašujem, gre pa za vrsto kulture! Rock ni samo zabava za tiste, ki delajo v rocku, npr. založnike, glasbene koncertne promotorje, tiste z duhom, ljudi, ki vodijo glasbene klube; ti ljudje dobesedno “jebejo ježa”. Poznam trenutke, ko si želim miru in tišine, vendar to traja le dan, naslednji dan moram že vrteti glasbo; pride dan, ko si želim hrupne, energične muzike, spet drugi dan nežne, nostalgične. In prav tu se pojavlja fenomen, ko se rock pojavlja kot kultura.
Rock v medijih?

Nacionalni radio poslušam malo, rad poslušam glasbo s plošč, ki jih kupujem ali si jih izposojam. Za muziko na radiu pa je po moje odgovorno glasbeno uredništvo. Drugo: zdi se mi, da so najmočnejši, najvplivnejši ljudje na radiu izolirani iz okolja in pravzaprav ne poznajo stvari in ne vedo, kaj se dogaja okrog njih. Hudo mi je, ko poslušam nedeljsko večerno oddajo (Drugi val na II.programu Radia Slovenija, oddaja, ki jo vodi Igor Vidmar že od leta 1981, op.V.P.) na nacionalki in slišim, kaj posluša zainteresirana javnost. Hudo mi je zato, ker stoji zadaj večinoma promocijska varianta (ali se promovira koncert, ali trgovina ali distributer), ne predstavlja pa se glasba, ki je močna, ki bi lahko butnila ven v tem prostoru. Ne vem, koliko je ta trenutek v Sloveniji popularna skupina Joe Spencer Explosion ali Girls Against Boys, na primer. Ostajam samo na rocku.... Uredniška politika glasbenih redakcij bi se za začetek morala spremeniti.
Dr.Gregor Tomc, naš priznani rockolog že dalj časa pripravlja ekspertizo za Ministrstvo za kulturo o tem, kako bi bilo treba rock vključiti v slovensko nacionalno kulturo. To bi pomenilo, da bi od države dobivali denar (za infrastrukturo,snemanja, turneje..)Kaj meniš o tem? Urad za rock kulturo pri nas?
Bojim se, da bi v trenutku, ko bi rock prišel v nacionalno kulturo, le-ta zašel v še večje mrtvilo, kar se tiče scene. Tukaj vidim nevarnost predvsem v tem, da bi država izvajala prek programov nadzor nad klubi. Po moje bi bila bistveno boljša varianta, če bi tako imenovani lokalni veljaki omogočili ljudem, ki so že pokazali določene rezultate, prostor delovanja, da določene projekte speljejo - bodisi, da jim delno sofinancirajo programe, jim dajo prostore...Razmer na Slovenskem na noben način ne moremo primerjati s tistimi npr. v Franciji ali na Švedskem. Znan mi je primer iz Švedske, kjer bend, ki izda ploščo v tujini, dobi podporo švedskega kulturnega ministrstva. Vem, da gre za kar zajeten kup denarja, ki omogoči ljudem v skupini, da se za določen čas lahko nemoteno posvetijo samo glasbi. Bojim se, da bi pri nas tudi rock postal parlamentarni problem, če bi uspeli, da pride v nacionalno kulturo.
Decembra 1995 je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska veja izrazito akademsko zasnovane Mednarodne zveze za proučevanje zabavne glasbe (IASPM). Mi lahko o tem dogodku poveš kaj več? Kdo so ustanovni člani in kaj pomeni to za nas, ki nismo tako akademsko naravnani, pa imamo vseeno radi rock? Kaj mi lahko poveš o seminarju, ki ga v okviru IASPM pripravlja Ičo Vidmar novembra 1996 v Ljubljani na temo Balkan popular music?
Ideja za ustanovitev slovenskega združenja IASPM se je porodila Jožetu Vogrincu in Iču Vidmarju, ki sta se lani vrnila iz Glasgowa, kjer sta se seznanila s to mednarodno organizacijo in nekaterimi njenimi vplivnimi člani. (IASPM je mednarodna organizacija, ustanovljena leta 1981, ki ima danes na šestih kontinentih in v 36 državah že prek 400 članov. Organizacija je neprofesionalna in interdisciplinarna, v njej je dobrodošel vsak, ki ga zanima študij popularne glasbe - to je rocka, jazza, popularne glasbe, glasbe za film in televizijo, skratka vse glasbene forme, ki se vključujejo v naš vsakdan. Ima svoj statut, svoja pravila igre, izdaja svoj bilten, prireja seminarje in srečanja po vsem svetu, op.V.P.)
No, decembra 1995 smo v Ljubljani ustanovili Slovensko združenje za popularnoglasbene študije (je član IASPM), katerega predsednik je dr.Gregor Tomc, sekretar pa Ičo Vidmar. Člani združenja (tu so še Marko Prpič, Jože Vogrinc, Peter Barbarič, Alenka Barber-Keršovan, Miha Zadnikar, Marjan Ogrinc, Zoran Pistotnik, Jure Potokar...) bomo v kratkem pripravili dve konferenci, eno na temo Balkanska popularna glasba in druga na temo Glasbene meje Evrope. Ena bistvenih nalog združenja je oblikovanje arhiva za popularno glasbo. Združenje se oglaša v zvezi z aktualnimi problemi, ne kot idejno moralno razsodišče; odzove se v primerih, ko določen družbenopolitični dogodek resno posega v vzpostavljanje sfere popularne kulture kot normalne. Skratka, stvari se premikajo na bolje, upam samo, da združenje ne bo postalo odtujena, intelektualna, zaprta scena, kot se to pri nas v Sloveniji rado zgodi!
Kakšna je po tvoje vizija razvoja rock glasbe v Sloveniji in kako jo vidiš danes?
Pri nas v Sloveniji je bistven problem produkcija. Imaš primer obskurne produkcije (CZD-Center za dehumanizacijo) in čiste produkcije (It's not for sale, Hic et Nunc), nimaš pa sredinske garažne produkcije, nihče se s tem ne zna ukvarjati. Mogoče je še najbližje temu Babo (legendarni, vodilni mešalec zvoka iz Ilirske Bistrice op.V.P.), ki dela ta trenutek studio in se ogreva, da bo postal “ta pravi”. Zgaga rock festival v Litiji in številni festivali širom po Sloveniji so pokazali, da imamo ogromno bendov, njihova kvaliteta pa niha, so dobri in slabi. Mislim, da večina skupin premalo naredi za lastno promocijo. Bend mora vedeti kaj počne, delati mora na samem sebi, in to dolgoročno! Občudujem Štajersko in njeno kreativno moč na tem področju...
Kakšna je po tvoje razvojna pot našega rocka?
Šestdeseta leta so pri nas zelo slabo raziskana. TV oddaja Nostalgija je lep televizijski prikaz razvoja poularne glasbe pri nas. Ko sem spremljal te oddaje, sem videl kar nekaj rockerjev vmes. Namreč po načinu razmišljanja, po tem, kaj so poslušali in predvsem po tem, da so hoteli nekaj NAREDITI. Nehote se začneš spraševati, kakšne so bile družbene razmere, da bi lahko razvili svoje sposobnosti in želje, znanje, kreativnost.... Naslednje, kar me je pozitivno presenetilo, je bila kakovostna raven besedil v tako imenovanih popevkah. Marsikateri naš pop avtor bi se lahko šel učit k njim!
Velik korak v razvoju slovenskega rocka je imela skupina Buldožer, pri morebitnih raziskavah pa nikakor ne smemo spregledati vpliva Juge, saj se dandanes dogaja, da smo kar pozabili, da smo dolga leta živeli v veliki državi, kjer so se vplivi prepletali.
Kaj je po tvoje najbolj škodovalo slovenskemu rocku?
Punk je pri nas naredil veliko dobrega in obenem veliko škode. Predvsem v začetku 80. let, v obdobju odkrivanja subkulturnih teorij, s katerimi so branili in tudi spolitizirali pojav punka pri nas. Posledice uporabe punka v politično demokratizacijske namene so v našem okolju hudo škodovale rocku, saj je bilo po demokratizaciji sistema več kot očitno upadanje zanimanja za punk in posledično tudi za rock, ki je še danes postavljen na stranski tir slovenske kulturne politike. Ne glede na spremembo družbenega sistema ugotavljamo, da se rocku ne godi prav nič bolje kot v tako imenovanih totalitarističnih časih. Kar pa se tiče bodočnosti...jaz upam samo na boljše!
Kaj trenutno počneš in kakšne so tvoje ambicije na področju, ki ga “glasbeno pokrivaš“? Tvoja vizija razvoja rock glasbe v Sloveniji? Nekakšne tvoje smeri razvoja...?
Moram začeti z diplomo z naslovom NOVI ROCK pod mentorstvom dr. Gregorja Tomca.
Delam koncerte, največkrat skupaj z Vivo. Zadnje čase veliko razmišljam o distribuciji. Distribucija plošč je pri nas slaba zaradi distributerjev. Dober distributer nabavi muziko tistega dne, ko izide, če pustimo probleme s carino in podobne zadeve ob strani. Poniževalno do ljudi, ki glasbo pri nas kupujejo je to, da se nove stvari redko dobijo na policah trgovin z nosilci zvoka. Pri distributerjih, ki zastopajo neodvisne založbe, ne dobiš niti plošč skupin, ki so več kot uspešno nastopile v naših krajih (npr. Mule, Killdozer, Cop Shoot Cop). Založbe ne spremljajo domače potrošnje. Če prihajajo septembra na Novi rock v Ljubljano Rocket from the Crypt, je potrebno nabaviti nekaj izvodov teh plošč, da so stvari tukaj.
Na vsak način pa bom tudi v bodoče nadaljeval s pisanjem.
(Primorska srečanja, št. 188, 1996)

Varja Velikonja