Intervju: GINA BIRCH

Gina Birch, ustanovna članica benda The Raincoats, je letos izdala svoj glasbeni prvenec. Bila sem prijetno presenečena, saj me je glasba skupine the Raincoats takoj pritegnila (1979). Ta avantgardni post punkovski odmik je pljusknil v večnost; omogočile pa so ga same, z žanrsko neobremenjeno glasbeno podlago, z liriko, ki presega vsakdanjo banalnost in postavlja marginalne teme v ospredje. Zdele so se tako neobičajno vsakdanje, ene izmed nas. Na odru so žarčile neobremenjeno, zrelo samozavest, v tesni povezavi z avtentično liriko in kakofonično glasbo. V polje popularne godbe so vnesle žensko pisavo, izkušnjo, zapolnile so prazne strani zgodovine popularne godbe, pisane v glavnem z moške perspektive. Tako nekoč. Tako sem jih videla in občutila sama; o tem sva se pred leti pogovarjale tudi z Ano da Silva. In čeprav so se glasbenice med leti večkrat ponovno zbrale, so leta 1996 izdale svoj zadnji studijski album in se umaknile iz javnosti.
Danes v ospredje postavljam pogovor z Gino Birch, ustvarjalko mnogih zanimanj in talentov, slikarko, basistko, vokalistko, danes tudi videastko in glasbenico, avtorico albuma I Play My Bass Loud.

BAS SE IGRA NAGLAS

I Play My Bass Loud je tvoj prvi samostojni album, pa me zato zanima, zakaj (šele) zdaj, oziroma če vprašam drugače, kaj se je vmes spremenilo, da si se odločila zbrane posnetke izdati na prvencu?
Kar se glasbe tiče sem bolj človek sodelovanj in ponavadi sem pesmi nesla v presojo glasbenikom, s katerimi tudi sicer sodelujem. Tokrat sem imela zvestega pomočnika v računalniku, tako da sem serijo pesmi ustvarila kar sama. Sčasoma sem se po pomoč obrnila k Helen McCookerybook. Z njo sem sicer že pred časom posnela film Stories from the She Punks – music with a different Agenda. Helen mi je pomagala pri nekaterih glasbenih zagatah, postopkih, kot so harmonije ali pri refrenih.

Tvoj bas igra glasno tudi danes, podobno kot pred 44 leti pri The Raincoats; pa me zanima, zakaj si se sploh odločila za ta instrument? Kot nakazuje že sam naslov, gre morda tudi za poklon instrumentu (v istoimenski skladbi igra pet basistk, med drugimi tudi Jane Crockford (Mo-dettes) in Emily Elhaj, Helen McCookerybook, Shanne Bradley in Jane Perry Woodgate)?
Bas me je pritegnil, saj sem bila prepričana, da je za začetnico to najlažja pot. Čeprav se mi zdi, oziroma vem, da bi katero koli glasbilo, ki bi ga izbrala, sčasoma (p)osvojila. Bas se je zdel najbolj praktična izbira za nekoga, ki takrat ni znala igrati. In močno in čimprej sem si želela v bend. In v tistih punkovskih dnevih je čas tako hitro mineval... Vse se je v hipu končalo, zdi se vsaj tako hitro kot se je začelo.

Prvenec skupine The Raincoats iz leta 1979 še vedno ostaja mejnik post punkovskega in feminističnega punka (je eden mojih najljubših albumov sploh; rada imam ta zvok, kakofonijo zvokov, svežino lirike, melodij...). Med obema albumoma slišim in najdem precej podobnosti (skupaj z Ano da Silva sta takrat napisali večino pesmi), pa bi te vprašala, kako drugačen pristop do skladanja pesmi imaš danes?
Sam pristop ni kaj dosti drugačen. Pridobila sem nekaj spretnosti, toda še vedno delujem pošteno primitivno, nerafinirano in v tem stilu nameravam tudi nadaljevati. Zanimajo pa me ideje, bodisi v liriki ali glasbi. Mislim, da nisem kaj prida poetična. Vedno preidem k bistvu, tako da ljudje vedo, o čem pesem govori. Glasbeno sem malce bolj anarhična.

Berem, da si v vseh teh letih pisala in komponirala; nabralo se ti je precej materiala in tu vstopi na prizorišče tvoj producent Youth, AKA Martin Glover, ki ti je pomagal pri produkciji. Kaj še mi lahko poveš o tem sodelovanju?
Njegov pristop je bil izredno močan, obenem senzibilen in ekstremno dragocen. Analiziral je pesmi in opozoril, če se mu je zdelo, da nekaj ne deluje v redu, ali če je potrebno stvari bolj razdelati. O vsem sva se pogovorila, debatirala; predlagal je določene spremembe in bila sem zelo dovzetna za te pripombe. Dodal je tudi bas, kitaro in celo nekaj vokalov, njegov je refren v skladbi Dance Like a Demon, pa akordi pri refrenu v pesmi Rage. Napisal je tudi akorde za Wish I Was You. Presrečna bom, če bova tudi v prihodnje sodelovala. Res je posebna oseba.

Vsebinsko se na albumu vrtiš okoli tematik, ki so še danes sveže in občutljive, močne; kot je na primer vloga žensk v glasbeni industriji, vse vrste in obrazi novega feminizma... Kaj meniš? Kako drugačna je danes Gina Birch v primerjavi s tisto iz preteklosti?
Bolj sem samozavestna, mirna. Spoznala sem, da točno vem, kaj hočem in kako se rečem streže. Mislim, da to prihaja z leti in izkušnjami. Za mlajše umetnice in umetnike predstavlja to pester bazen različnih izkušenj. Mislim, da so moški po gibanju Me Too veliko bolj kot v preteklosti, pazljivi, kako se obnašajo. Vedo, da so lahko izpostavljeni, če bodo pritiskali na ženske, ali pričakovali spolne usluge v zameno za karierne poteze in podobno. Osebno nisem imela teh izkušenj.

In vendar si že v singlu iz leta 1982, No One Little Girl, izpostavila svoj pogled na neodvisnost. Ta bistrina in jasnost lastnih zamisli te spremlja skozi umetniško pot, kaj meniš? (o vsem tem je lucidno pisala Vivien Goldman; o duhu časa, o pesmih, ki so tvorile tkivo obdobja, o tebi...)
Mislim, da sem pesem napisala v trenutku, ko sem spoznala, da sem odrasla, samostojna oseba. Da za to ne potrebujem fanta. Kajti vse do takrat, moje celotno obdobje najstništva se je v tistih časih vrtelo v glavnem okoli romance, fantov in uspeha in spet romantike. Takrat, v sedemdesetih letih je bilo vse drugače. Svet je bil veliko bolj fantovsko / moški klub. Večina nas je recimo spoznala, da smo v času, ko smo hodile s fantom, prijateljice kar naenkrat postavile na stranski tir. Poslušale smo glasbo, ki so jo poslušali fantje in podobno. Seveda smo bile za to krive same. Stvari so se takrat pač tako odvijale... dokler... ni prišel čas za SPREMEMBO.

Kakšen je tvoj pogled na sedanjost? Kaj te moti? Kakšno mnenje imaš o feminizmu danes v primerjavi s tistim nekoč? V eni najmočnejših in najlepših pesmi na albumu Feminist Song zapišeš: I'm a city girl, I'm a warrior, the city made me this way... Ali je to mogoče tvoj jasen odgovor? Tvoj osebni manifest? Odstiraš plast za plastjo lastne identitete, ko praviš: I'm a fighter, I'm a believier, I'm a mother, I'm a cleaner, I'm an artist and I'm yours...?
Vse me moti!! Le da ne pišem o vsem. Idejo razdelam in pišem vedno, ko me doseže. Redko se zgodi, da zgolj izberem temo in skušam kaj napisati okoli tega. V glavnem, če začne kaj brbotati, ko imam v rokah kitaro, ali mojo beležko, ali računalnik, potem začnem na tem delati. V glavnem pa se tematika pogosto osredotoča na področja nepoštenosti / neenakosti.

Kako si zadovoljna s pisanjem o popularni glasbi v medijih? Lahko potegneš kakšne vzporednice s stanjem v 80-ih?
Žal mi je, da to rečem, ampak o tem nimam nobenega mnenja, saj v bistvu glasbenega tiska ne berem več. V časopisu preberem kulturno stran; čeprav sem zadnje čase bolj pogosto pregledala tudi glasbene kritike in moram priznati, da so zanimive. Ampak, danes je vse to izpadlo iz mojega radarja.

Izžarevaš neverjetno notranjo moč; način kako misliš, kako se odzivaš, kako tolerantna in empatičnan si do sveta, povedo veliko o tebi. Tvoje delo, slike, video filmi, melodije in lirika, tvoje pesmi, bodo gotovo navdihnile koga; kaj meniš?
Upam, da lahko navdihujem ljudi, čeprav to ni bil moj glavni namen. Domnevam, da sem hotela v v kulturni pogovor vnesti glas o tem, kako nekatere ženske mislijo in čutijo. Biti poštena in necenzurirana, odstreti lastna veselja in žalosti, mojo jezo in zmedo nad ogromnim nerazumevanjem in zmotnim interpretiranjem človeškega rodu.

Kdo so bili tvoji viri navdiha v preteklosti? Kaj se vrti pri tebi doma na gramofonu? Kdo so tvoji ljubi piske in pisci?
Tega je toliko... v tem vprašanju!!! V glavnem poslušam Boba Dylana in Arthurja Russella. Zanima me lirika Boba Dylana, pa igranje orglic, ali kombinacija med čelom in vokalom pri Arthurju Russellu. Veliko prebiram Deborah Levy. Na glas poslušam Patricio Highsmith, ki mi pomaga zaspati. In ja, čutim in mislim podobno z vsemi ženskami z levo feministično perspektivo, z vsemi, ki cenijo ustvarjalnost. Rada imam Chan Marshall, Patti Smith, Angel Olsen, Sharon Van Etten, Kathleen. Všeč mi je, kar počne Tracey Emin v Margate v njeni šoli in studiju. Rada imam Courtney, ko z razlogom stoka o določenih stvareh.

V teh dneh boš s svojim bendom na kratki turnejo po Angliji; kakšni so načrti v zvezi s promocijo albuma?
Pravkar načrtujemo številne poletne festivale in upam tudi na turnejo v ZDA, v Evropi in Japonskem. Mogoče sledi potem naslednje snemanje.

Kaj mi lahko poveš o sodelovanju pri prihajajoči razstavi Women in revolt! v Tate Britain letos?
Za razstavo sem pripravila kratek film in ob tem posnela podkast za Tate Britain. V teku so priprave za kompilacijski album, kjer bo veliko ženske glasbe.

Za naslovnico albuma I Play My Bass Loud si izbrala eno izmed tvojih umetniških del in sicer sliko z imenom Loneliness. V sebi imaš veliko talentov; tako si pred leti stopila pred kamero (še ena izmed tvojih ljubezni), tesno okvirila svoj obraz in v času treh minut na kaseti Super8 si preprosto kričala. Si režiserka, slikarka, glasbenica... Kaj meniš, kje lahko ulovimo najbolj pravo, čisto Gino Birch?
Sem hibrid... mešanica vseh teh stvari. V različnih obdobjih me vznemirjajo različni mediji in vsi so, po moje, precej surovi. Mislim, da je prav ta grobost, surovost tisto, kar povezuje moja različna dela in včasih se mi zdi, da je to najbolj očitno v slikarstvu... tako da bom rekla... slikarstvo!!!

Zdi se mi, da ne... ampak vseeno si bom drznila vprašati, ali obžaluješ kakšne odločitve v življenju?
Včasih se ponoči, ko ležim v postelji, sprašujem... zakaj si storila to, zakaj si se tako odločila; toda v luči dneva postane vse skupaj bolj jasno in srečna sem, kako so se stvari v življenju zasukale. Samo ena drugačna odločitev bi lahko veliko spremenila.

Varja Velikonja
(Rock Obrobje, maj 2023)