BLONDIE
Hala Tivoli, Ljubljana
23.oktobra, 1999

Po vseh letih obiskovanja koncertov je akustičnost velike dvorane Tivoli zame ostala nerazjasnjena skrivnost. V dveh, treh primerih se je celo zgodilo, da smo bili zadovoljni skoraj vsi, večinoma pa smo negodovali. Ne glede na položaj, ki ga je kdo zasedel v dvorani. Včasih pomaga premikanje po vseh možnih kotičkih, in ko bi si človek mislil, da bo najboljšega zvoka deležen blizu mešalne mize, ga je dvorana spet 'začarala' po svoje. Celo pod vrhom tribun, kjer bi moral biti odboj zvoka najmočnejši, se je zvočna slika nenadoma izkristalizirala in postavila na glavo vse znane teorije. Ker pa obiskovalec običajno nima niti možnosti niti volje, da bi obredel vse položaje v dvorani in potem izbral najboljšega, lahko le slepo upa… Zvok na nastopu newyorške pop ikone Blondie vsaj na tribunah ni bil dober. Žal potem mnogo tega pripišemo samemu izvajalcu. In kaj lahko v tem primeru naprtimo sami skupini in kaj pripišemo nedefinirani zvočni sliki?
Blondie so pred dvajsetimi leti vnesli dobršno dozo svežine v sredinsko pop glasbo. Imeli so občutek za melodijo in jo podložili z novovalovsko energijo. Bili so mladi, zagnani in vedeli so, kaj se v glasbi dogaja. Od takrat se je mnogo tega spremenilo. Tudi v popu. Blondie danes manjka razpoznavnih melodij, in manjka jim sodobnosti. Ostali so relativno preprosti, ker pa jih je uspešnica Maria naenkrat ponesla na velike odre, so svoj preprost pristop h glasbi nadgradili le z nabito, utrujajočo gmoto zvoka, kjer se prispevki posameznih instrumentov zlahka izgubijo. Dva, trije kitarski solistični izleti so bila le še dodatni dokazi izpraznjene glasbene forme. Izstopala je v bistvu le sama Deborah. Ne le z gibanjem po odru, s čimer niti najmanj ne kaže svojih let, ampak predvsem z močnim in natančnim petje, ki je pričalo o nespremenjenem mladostnem zanosu.
Koncert se je odvijal po predvidljivem scenariju. Najprej nekaj pesmi s povratniške plošče in počasi vpletanje starih uspešnic. Dvigovanje napetosti in pričakovanj, ki naj bi se izpolnila v venčku vsem znanih pesmi. Žal skupini nastopa ni uspelo pripeljati do željenega vrhunca. Le mestoma je Blondie uspelo preseči zgolj korektno predstavljanje gradiva s plošč, večinoma so to bile še poenostavljene izvedbe, ki jim niti Deborah ni mogla vdahniti več življenja. Ne z odločnim postopanjem po odru, ne s petjem, ne s pozivom obiskovalcem. Je tisto, kar so nekdaj počeli Blondie, ostalo le preveč vpeto v svoj čas?
Morda bi bilo še najbolje, ko bi se Blondie vrnili v klube in ponudili vsaj verno sliko tistega, kar so počeli nekdaj. Tako, za svojo dušo in tiste, ki bi jih res radi videli in slišali.

Janez Golič