Intervju: BLONDE REDHEAD
V New Yorku živeča italijanska brata dvojčka in japonsko dekle so se pred petimi leti srečali v zakotni restavraciji in po kratki izmenjavi glasbenih teženj ustanovili skupino Blonde Redhead. Ime so povzeli po komadu t.i. no-wave zasedbe DNA (kjer je začel Arto Lindsay) in s tem okvirno začrtali koordinate, po katerih se gibljejo na štirih do sedaj izdanih albumih. Se pa zagotovo gibljejo naprej, raziskujejo še vedno ne do konca raziskane možnosti klasičnega rockovskega tria, in vmes vpletajo klaviature. Glasba je še vedno natrgana, sestavljena iz vzorcev, ki se šele po nekajkratnem poslušanju vsedejo in sestavijo celovito sliko njihovega početja. Nekaj tega mi je pomagal razkriti kitarist in pevec Amadeo Pace 20.oktobra 1998 pred nastopom svoje skupine v prestižni dvorani The Great American Music Hall v San Franciscu.
Nekateri vas vztrajno primerjajo s Sionic Youth? Vas to moti?
Moti me le to, da so nekateri dokaj leni, in verjamejo vsemu, kar napišejo časopisi. Kdor se poglobi v našo glasbo, ne bo nikoli končal svojih razmišljanj s primerjavo s Sonic Youth. Predvsem mlajši ljubitelji, ki pišejo za fanzine, najdejo v naši glasbi številne podrobnosti, ki se ne nanašajo zgolj na primerjave z znanimi skupinami.
Kateri pa so vaši glavni glasbeni vplivi, rekel bi, da so predvsem ameriški in ne npr italijanski ali japonski?
Vsi smo glasbeno odraščali v Ameriki. Tu smo se naučili igrati in izražati. Dejstvo, da z bratom prihajava iz Evrope, ima nekaj opraviti z našo glasbo, tako vsaj pravijo poslušalci, ampak to ni zavestna odločitev.
Vaš novi album nosi naslov In An Expression Of The Inexpressible, lahko pojasnite ozadje ideje za naslov?
Naslov albuma je povzet po naslovu ene naše pesmi. Navdih smo našli pri filmskem režiserju Georgesu Deleureju. Pravi, da glasba v filmu izraža tisto, kar se ne more izraziti le z igro. Če gledaš film in igralca v njem, in temu dodaš glasbo, dobiš drugo raven, ki jo je težko izraziti zgolj z igranjem. Idejo smo povzeli od njega, kar pa nima nujno opraviti z vsebino naše plošče.
S čim se poleg glasbe še ukvarjate, glede na to, da prihajate iz New Yorka, za katerega pravijo, da je vsak drugi taksist pisatelj ali igralec, ki le čaka na veliko priložnost?
Ja, delamo še druge stvari. Rad slikam, fotografiram, kuham, ha, ha… Na primer, sami oblikujemo ovitke plošč. Radi imamo vse oblike izražanja, čeprav se največ posvečamo glasbi.
Je novi album mišljen kot konceptualen izdelek?
Na nek način so vse naše plošče konceptualne. Zato, ker so pesmi nastajale v določenem obdobju, mogoče v dveh, treh mesecih. Niso zbirka pesmi, ki bi nam že dlje časa ležale po predalih in trakovih. Na drugi strani niso zavestno konceptualno zaokrožene, nastale so pač v obdobju določenega stanja duha. Naslednja plošča bo spet nastala v drugem obdobju, in to se bo poznalo na glasbi. Se pa na tej plošči (In An Expression…) že sluti zametke tistega, kar bomo počeli na naslednji. Morda bomo šele takrat bolje razumeli ta album.
Kaj pa remiksi, danes jih delajo že vsi?
Ves čas razmišljamo o tem. Morda bomo naredili remiks na način, kakor delamo glasbo; ne bi prosili kakega zares znanega didžeja, da nam naredi remiks. Ideja nas privlači, ampak še vedno je toliko možnosti v kitarski glasbi. Na nek način se bojim tehnologije. Mislim, da lahko s tem, kar imamo, izražamo večino naših občutkov. Kitara je zelo izrazljiv instrument.
Kako nastajajo vaše pesmi, pišete skupaj, ali nedko prinse že dokončane pesmi?
Ne delamo posamezno, na način, da bi nekdo prinesel že dokončane pesmi. V prostoru za vaje se vsak igra s svojimi idejami in ko najdemo skupni jezik, jih poskušamo skupaj dokončati. Ko smo vsi trije skupaj, ideje prihajajo kar same od sebe, kot da so nekje v zraku in jih samo pobiramo. Ne vemo, od kje prihajajo. Vaje tudi snemamo, ker v začetni fazi pesmi nastajajo najbolj spontano in kasneje nadgrajujemo začetne impulze.
Kaj poslušate?
Poslušamo vse vrste glasbe, naj si bo ta filmska, francoska ali brazilska. Seveda punk rock, poslušamo skupine, s katerimi nastopamo, poslušamo tudi klasiko. Vse, kar zveni dobro. Cenimo tudi dobro pesem. Če je pesem dobra, ostane. Ne zastara in se je ne naveličamo. Še vedno poslušamo The Beatles in Rolling Stones.
Zdi se, da se nagibate vse bolj v abstraktnost, kto da pišete galsbo za film. Vas to tudi dejansko mika?
Ja, zagotovo bi radi ustvarili nekaj filmske glasbe. Nekaj smo že poskušali za našega prijatelja, ki je filmski režiser, bilo je za njegov kratki film. Ampak še raje bi naredili glasbo, ki bi bila narejena le za umišljeni film. Film, ki bi se predvajal le v naših glavah in glavah naših poslušalcev. To bi bila instrumentalna glasba, ampak obenem zelo vidna.
(izjave uporabljene v portretu skupine za revijo Muska)
MP3 odlomek/excerpt (59", 405Kb)
Janez Golič
