Blaine L. REININGER
The Blue Sleep
(Les Disques du Crepuscule, 2018)

Glede na okoliščine bi logično pričakovali, da bo aktualni solistični album Blainea L. Reiningerja odvod tega, kar so lani Tuxedomoon družno snovali neposredno pred evropsko turnejo. Namreč; člani Tuxedomoon so razseljeni po vseh koncih sveta in dobijo se skupaj le za snemanja in za vajo pred napovedanimi koncerti oziroma oboje kar združijo. Tako je bilo tudi lani poleti. Tuxedomoon naj bi odrinili na evropsko turnejo, pred tem so v Bruslju pripravljali sveže gradivo, ko jih je doletela nenadna smrt njihovega basista Petera Principla in s tem je nadaljnja usoda skupine pod velikim vprašajem. To ni ustavilo njihovega drugega moža, multiinstrumentalista Blainea L. Reiningerja, morda so ga številne zasebne tragedije še utrdile v spoznanju, da je (od)rešitev v avtorskem ustvarjanju brez zunanjih pritiskov oziroma pričakovanj. Natanko tak je album The Blue Sleep, ki je nastal ob pomoči grškega elektronika Cotija K. Primerjavam s Tuxedomoon se ne bo mogoče izogniti. Vendar, že leta 1983 je Reininger zapustil matično skupino prav zaradi nesoglasja o nadaljnji glasbeni usmeritvi. Kasneje so vsi skupaj ugotovili, da eden brez drugega ne morejo in s krajšimi in daljšimi premori je skupina delovala do lanskega poletja.
Torej je tisto, kar Reininger snuje samostojno, dovolj samosvoje in drugačno, da to glasbo lahko mirne vesti objavlja pod svojim imenom. Le dve, morda tri skladbe z The Blue Sleep bi lahko pogojno (v drugačnem aranžmaju) pristale na albumu, ki bi ga podpisali Tuxedomoon. Blaine ima svoj karakter, ustvarja svoj glasbeni svet, ki ga v največji meri določa njegovo igranje violine in trda, nekako surova vokalna interpretacija. Dovolj suveren je tudi kot basist in kitarist, le rokovanje z elektroniko je prepustil dolgoletnemu sodelavcu Cotiju K., ki je nalogo znova opravil z odliko. Po eni strani se je dovolj odmaknil od preverjenega sintetiziranega zvoka „osemdesetih“, obenem ni silil v „modernizem“, kamor nihče od njiju ne sodi. Vmes je še vedno širok kreativni prostor, ki ga oba uspešno zapolnjujeta.
Blaine L. Reininger v zadnjih letih doživlja ustvarjalni razcvet, po več kot 40 letih glasbene in še kakšne kariere je aktiven na več področjih. Ne le da prispeva glasbo za številne gledališke predstave v Atenah, kjer živi, ampak včasih v njih tudi dejansko nastopa. Ta scenski vidik je prisoten tudi na studijskim kreacijah tako Tuxedomoon kakor na njegovih samostojnih izletih, tri inštrumentalne skladbe z albuma je, na primer, namenil že za gledališko predstavo Kaligula. Še dve sta spisani posebej za The Blue Sleep, kar pomeni, da je natanko polovica albuma inštrumentalnega in polovica pesmi je vokalnih. Tak je bil že prvi album samih Tuxedomoon Half-Mute iz leta 1979. Prav tako večino albumov Tuxedomoon uvede inštrumentalna tema, in glej, tako je tudi na The Blue Sleep.
Počasi se razvijajoča tema Phantom Transformation z oddaljenimi valovanji kitare, klaviatur in razpotegnjeno violino odpira široke možnosti nadaljevanja, zgolj vzpostavlja suspenz. Ta se efektno razvije v naslovni skladbi, kjer Reininger ne skopari z aranžerskimi rešitvami in vznesenim petjem. Najboljše prihrani za sklepno minuto, namreč skladbo zaključi z elegantnim vložkom na violini. V Lost Ballroom se približa sodobnim prijemom kakih Four Tet z nekaj vzhodnjaškega pridiha, posebej tolkala so nadvse okusno vpeta v elektronsko podlago. Za dinamiko poskrbi še nebrzdan kitarski izlet v neznano, ki se v izteku taktično umakne uvodnemu motivu. Zdi se, da je Reininger zadnja leta posvetil nekaj več časa igranju kitare, tudi pesem We'ee Tearing Out nosi efekten poteg po kitarskih strunah. Resda je celotna zvočna slika s studijskimi posegi močno zabrisana, izstopajoč kitarski rif se kmalu izgubi v elektronskem valovanju. Podobno velja za Dry Out, v osnovi baladno pesem, ki jo Reininger odpoje z nekaj srhljivega odmeva v glasu. Bolj kaotična je Camminando Qui, kjer zvočni metež vseskozi grozi in temu se pridružuje tudi grlena recitacije. Po tem je hladno lirična Jacob's Ladder prava pomiritev, in ena tistih, ki bi najlaže pristala v repertoarju Tuxedomoon. Ne, srhljivim pripovedim še ni konca, poslušanje Dull Sea ne priporočam v temi. Vse sestavine napeljujejo na zgodbo s strašnim koncem.
Po vseh poteh in stranpoteh se proti koncu Reininger izkaže še z mini opereto Odi Et Amo. Res je njegovo petje preveč grobo za občutljivo in pretresljivo melodijo, ki jo ponuja pesem, zato pa to nasprotje še enkrat obrne sebi v prid. Je v prvi vrsti avtor in šele zatem interpret, in v tem smislu je njegova umetnost pogumna in drzna obenem, ne glede na osebne veščine.
Morda se bo komu zdel izbor pesmi na albumu The Blue Sleep preveč raznovrsten, nekonsistenten, a vse to je prepoznavno delo Blainea L. Reiningerja. Poslušamo ga lahko kakor izvrsten povzetek vsega, kar zna in zmore. V svoji dobrih 40 let trajajoči glasbeni karieri je imel tudi že precej slabše trenutke, podlegal je trenutnim modnim sapicam, se prilagajal trendu. Sedaj ponuja le avtonomno avtorsko izpoved.
Official DR value: DR8

(Rock Obrobje, marec 2018)
Janez Golič