BLUMFELD
L'etat Et Moi
(Big Cat, 1995)
RAZLIČNI IZVAJALCI
Sturm und Twang!
(Big Cat, 1995)
Nemški Blumfeld so lahko za vzor vsem našim slavnim rockovskim silam, ki se v pohlepu po dokazovanju zunaj pačijo s slabo angleščino. Trio iz Hamburga prepeva v rodnem jeziku in je kljub temu že s prvim albumom Ich Maschine (WSFA '92) naletel na hvalo zunaj nemških meja. Steve Albini jih šteje med svoje tri najljubše skupine, Pavement so jih lani povabili na skupno angleško turnejo in končno je Big Cat Records njihov drugi album L'etat Et Moi licenčno izdala za evropsko in ameriško tržišče. Blumfeld si to vsekakor zaslužijo. Glasbeno se gibljejo med angleško melanholijo tipa The Smiths, ko na drugi strani lahko prav po sonično privijejo kitare. Zanimivejši so pravzaprav po idejni plati. Že samo ime odkriva njihova zanimanja. Blumfeld je ime glavnega junaka Franza Kafke v romanu Amerika. Če poznamo še njegova romana Grad in Proces ter ju povežemo z naslovom plošče L'etat Et Moi (Država in jaz), ki je pravzaprav parafraza znanega izreka francoskega kralja Ludvika 14., ki je trdil - Država sem jaz, potem je jasno, da skupina Blumfeld raziskuje ta nikoli do konca raziskani odnos med državo in posameznikom. Pa ne da bi se vodja Jochen Distelmeyer obešal na lastne izkušnje ali komentiral konkretne politične dogodke, raje "krade" iz del drugih avtorjev in iz tega gradi svojstveno poetiko. Spisek "okradenih" avtorjev je nepregleden, med eminetnejšimi pa omenimo filmske režiserje Luca van Godarda, Hitchcocka, Fassbinderja in Achtenbuscha, pisatelja Celana ter rockerje Television, Truman's Water, The Fall in Leonarda Cohena.
Uspeh skupine Blumfeld je na plano potegnil še kup zunaj nemških meja neznanih skupin. Kar dvajset jih je zbranih na kompilacijskem disku Sturm und Twang!, štirinajst od teh prihaja iz Hamburga, ki tako resnično postaja prestolnica novih kitarskih underground bendov. Nek skupni imenovalec bi iz zbranih posnetkov težko potegnili, glasbeno se gibljejo med prijetnim kitarskim (razen v enem primeru neodvisnem!) popom in vse do odtrgancij, ki zadišijo po stari nemški sceni s konca 60-ih let. Takorekoč vsi po vrsti se tekstovno dotikajo novonastalega post-združitvenega položaja, pa naj si bo to neposredni opis nastalih trenj (skupina Mutter v komadu Du Bist nicht Mein Bruder - Ti nisi moj brat) ali le nedolžni hedonizem kakih Lassie Singers. Da (si) imajo kaj povedati priča že omenjena uporaba nemškega jezika, ki ravno zato določa posebno razpoloženje glasbe na tej kompilaciji. Ali kot je na ovitku zapisal Christoph Gurk, ki je posnetke tudi zbral; kompilacija naj vam predstavlja kaseto, na katero vam je nemški prijatelj posnel priljubljene domače skupine.
(Rock Vibe)
Janez Golič
