NEVER MIND THE BOLLOCKS - Women Rewrite Rock
Amy Raphael
Virago Press, London,1994

Spet ena izmed knjig o 'ženskah v rocku'. Tokrat izpod peresa Amy Raphael, ki že več kot desetletje piše o popularni glasbi za The Face, the Guardian, The Telegraph in revijo Mojo.
V svojem prvencu Never mind the bollocks ( izbiro naslova si vsak poznavalec rokovske godbe zadnjih 25 let razlaga tako ali drugače) je zbrala razmišljanja dvanajstih, po njenem izboru najzanimivejših in najvplivnejših glasbenic devetdesetih. Večkrat marginalizirane in različno interpretirane, ženske artistke odkrito govorijo o tem, kaj je za njih pomembno, od seksa do shizofrenije, od kitar do grupies, od otroštva do najljubših domačih živalic, na primer. Povsem odkrito, kritično, vsaka iz svojega zornega kota razgaljajo sebe, svoje življenje, dobre in slabe strani tako glasbene kot tudi čisto življenske. Komunikacija je odprta. Protagonistke 'pismene', sproščene, prisrčne in obenem odraslo zrele v opisovanju vsega, kar počenjajo in kar je zanimivo tudi za širši krog ljudi. Ne kot vzorčni model, kako 'kako postati rokovska zvezda' ali kaj, ampak preprosto..ženske v tej knjigi, ne samo, da pripovedujejo,o svojem glasbenem, rokovskem življenju, ampak so življenje samo.
V knjigi nam skrivnosti razkrivajo Bjork, Sonya Aurora Mada & Debbie Smith (Echobelly), Nina Gordon& Louise Post (Veruca Salt), Gina Birch (Raincoats), Kim Gordon (Sonic Youth), Ellyot Dragon( Sister George), Huggy Bear, Tanya Donelly (Belly), Courtney Love (Hole), Pam Hogg (Doll), Kristin Hersh in Liz Phair.
V uvodu skuša avtorica umestiti artistke v širši glasbeno kulturni kontekst, raziskujoč, kako so spremenile obraz sodobne glasbe. Recimo. Zmotno je mišljenje, da je nastopanje žensk v rocku nov fenomen, čeprav ga mediji tako predstavljajo vsaki novi polnoletni generaciji.
Večina žensk v tej knjigi se pojavi v devetdesetih letih, toda vse je na različne načine hrabrila neskončna zapuščina punka, tako v glasbi kot tudi v stilu življenja. Pri nekaterih so ti zgledi očitni- pri Patti Smith, Deborah Harry in Chrissie Hynde- pri drugih nekoliko manj - The Slits, The Raincoats, pri Kim Gordon iz Sonic Youth. Iz predpunkovskega obdobja, iz eksplozije zvoka imenovanega " zvok ženskih skupin", ko so imele ženske točno določeno in na nek način omejeno vlogo v pop glasbi, preko prvih pravih "pevk" tipa Marianne Faithfull, Sandie Shaw, Lulu...vse do konca 60-ih in v začetku 70, ko se pojavijo pevke-tekstopiske kot Joni Mitchell, Janis Joplin in Carly Simon, ki so se zanašale zgolj in le na lastno sposobnost pesnenja. Vendar izkušnje vseh teh izrednih glasbenih predhodnic niso bile zaman. Vplivi in vzori kot magnet vlečejo vedno nove generacije glasbenic.
Čas Patti Smith sovpada s časom, ko je bilo malo ženskih rockeric. Obdobje mlade newyorške umetniške scene v sredini sedemdesetih let in takojšnja vživitev v novi svobodi, ki jo je desetletje nudil nanovejši kulturni fenomen. Punk. Punk je naredil ženske protagonistke, zares opazne in jim prvič prisodil mesto, ki jim gre. Punk je za vse pomenil začeti od ničle in zavreči vse tradicionalne rockovske klišeje. Bil je razglašen in kaotičen. Bil jevznemirljiv, nepredvidljiv in protitrendovski.
The Raincoats so bile ene izmed prvih glasbenic, ki so opozorile na tematiko spola in podobe medtem, ko so ustvarjale veliko bolj koceptualno glasbo, kot mnogi njihovi vrstniki ( dve desetletji kasneje sta jih kot začetni vpliv omenjala med drugim tudi Kurt Cobain in Courtney Love).
Če je bila Siouxsie Sioux prva rockerica punka, ki so jo množično oponašali, je bila Deborah Harry prva punk pin - up ženska. Njen seksi videz je očaral tako dekleta kot fante; bila je prva glasbenica, ki so ni dekleta odkrito priznale, da so nore nanjo. Delovala je izredno hladno. Tako, kot je bilo pred njo značilno za glasbenike. Njen bend Blondie je najprej združeval kaos punka z zvoki ženskih skupin, njihov leta 1978 izdan album Parallel Lines je postal ( ob Never mind the bollocks, 1977 , Sex Pistolsov) album, ki bi ga moral imeti vsak pošten punk zbiratelj plošč. Vplivala je na vse, od Madonne naprej.
Pojav Madonne v sredini osemdesetih je sovpadal z desetletjem, ki je redefiniralo feminizem. Čeprav močno kontradiktorna, ostaja Madonna najmočnejši, mainstream ženski vzorčni model 90-ih. Vendar pa je veliko protagonistk v knjigi dobilo navdih iz sodobnejših ženskih in moških virov. Kurt Cobain je prepoznal ženskost v sebi bolj kot katerikoli drugi rockovski glasbenik v devetdesetih in je bil za mnoge subverzivnejši vzorčni model, kot bi si Camile Paglia lahko samo želela biti. Pomemben je bil za večino glasbenic v tej knjigi, saj je prepoznal nihilistično apatijo generacije, ko je leta 1991 pisal o ničevosti življenja v "Smells Like Teen Spirit" .Ta generacija je branila grunge. In grunge je opogumljal ženske na podoben način, kot jih je punk. Kar so The Slits in The Raincoats počele v poznih sedemdesetih, so ameriške skupine kot Hole, L7 in Babes in Toyland kasneje na odru ustvarile izzivalen hrup. Direktna spolna konfrontacija je postala pravilo. Spolne vloge so bile vsaj za kratek čas obrnjene. Če so ženske kot Sonya Aurora Madan in Bjork, Kim Gordon..rekonstruirale ženski rock, je druga skupina glasbenic prestregla punkovski manifest in stopila z njim korak naprej. Preprosto so začutile, da se njihovi glasove morajo slišati in njihove zgodbe zapisati.
In prav to je v knjigi Never mind the bollocks storila Amy Raphael. Zapisala avtentične zgodbe kreativnih in ustvarjalnih rockovskih protagonistk in vse skupaj začinila s svojim uvodom.Nekakšno kronologijo razvoja glasbene rockovske ženske ustvarjalnosti v devetdesetih. V tem norem, fascinantnem rockovskem svetu. Moško-ženskem. Večno prepletajočem. Kljub vsemu.
(Muska)

Varja Velikonja