Intervju: BONNIE 'PRINCE' BILLY![]() Ne le koncert, tudi pogovor z Willom Oldhamom mi je razkril drugo plat njegove osebnosti, precej drugačno, kot sem si jo ustvaril zgolj ob poslušanju plošč. Daleč od tega, da bi bil le vase zaprt melanholik, to je le del njega, del, ki ga najlažje pretaplja v glasbo. S koncerti in vse številčnejšimi sodelovanji se odpira in začenja uživati še v čem drugem, kot v samoti. V dobro ali slabo svoje glasbe. Tisti aprilski večer se nas je v Orto klub nakapljalo le nekaj desetin. Zato pa tisti 'ta pravi'. Priložnosti za koncert glasbenika, ki se redko potika po evropskih odrih, res nismo želeli zamuditi. Pogovor je stekel po nastopu v Orto klubu, 4.aprila 2001. Koncert je bil precej drugačen od tistega, kar slišimo na ploščah. Naš nastop je vsak večer drugačen. Zvok pesmi je odvisen od ljudi, s katerimi igram. Drugačne so bile tudi izvedbe. Spet vsi glasbeniki prispevajo zamisli o aranžmajih pesmi. Obenem se mi zdi pomembno, da obdržim bistvo pesmi. Zato je dobro, da jo včasih pogledam z drugega zornega kota. Koliko vadite pred nastopi in pred snemanji plošč? Pred turnejo vadimo skupaj, medtem ko za snemanja vadim sam. Običajno snemam z glasbeniki, ki so dovolj dobri, da se relativno hitro naučijo igrati pesmi. S tem zadržim svežino posnetka, ker je za vse precej nova izkušnja. Ne želim preveč vaditi niti snemati, ker to zveni kot odkrivanje že doseženega, starega. Rekel bi, da se glasbeniki, s katerimi sodeluješ, v veliki meri prilagajajo tvojim zamislim. Na primer, na EP-ju All Most Heaven sodeluješ z Ryanom Murphyem, ki sicer vodi Chestnut Station in izvaja povsem drugačno glasbo, ali člani Dirty Three… Mislim, da je vznemirljiva plat sodelovanj prav ta spopad identitet, iskanje prostora, kjer lahko uspešno sodelujemo. Mislim, da je glasba na tem EP-ju večinoma Ryanova, oziroma se na nekaterim mestih čuti bolj njegov vpliv, drugje spet moj. Kako shajaš s producenti? Večino plošč sem produciral sam, ob pomoči Davida Paja in Ryana Murphyja. Steve Albini sam trdi, da ni producent, je le snemalec, tehnik. Nič ne reče o glasbi. Postavi mikrofone, posname, zmeša zvok. Nikoli ti ne bo rekel, 'tole bi moral odigrati tako, tole tako'. Na koncu te samo vpraša, če si zadovoljen s posnetkom, in če ga vprašaš za njegovo mnenje, odvrne, da je to tvoja glasba. 'Sam povej, če si zadovoljen', reče. Ja, vaša glasba večinoma zveni razpuščeno, kot da je posneta v prvem, mogoče v drugem poskusu. Pravzaprav je vse odvisno od plošče do plošče. Za Ease Down The Road smo porabili več časa. Nekatere pesmi smo ponavljali in popravljali, nekatere dele smo izločili, drugje spet kaj dodali. Bilo je že živčno, nič več sproščeno. Ker, če kar naprej in naprej in naprej ponavljaš isto pesem, to ni sproščujoče. Fino je, če pesem posnameš v prvem poskusu, a to na novem albumu večinoma ni šlo. Verjetno so te že neštetokrat vprašali zakaj objavljaš plošče pod različnimi imeni? Ker so to različne plošče. ![]() Živim v majhnem svetu, zato je zame razlika zelo velika. Glasba na Palace ploščah je bila posledica učenja ustvarjanja glasbe in plošč. Učenje, kako zapustiti stari svet, kjer nisem ustvarjal glasbe, in vstopanje v novi svet ustvarjanja. Na določeni točki, po plošči Viva Last Blues, sem dobil občutek, da sem postal del tega glasbenega sveta. To ni bil več stari svet. Prej je bila glasba še raziskovanje, po tem pa sem se moral soočiti z dejstvom, da se glasbe ne učim več, da se ne morem obnašati kot otrok. Ne morem se pretvarjati, da ne poznam oblike pesmi, da ne vem, kdaj napišem dobro besedilo, pa naj bi to slabo ali dobro. Ti dnevi so mimo, zame je nastopilo novo glasbeno obdobje. Od takrat vem bolje. Menim, da je v ploščah Palace drugačna vrednost kot v kasnejših pod imeni Will Oldham ali Bonnie 'Prince' Billy. Ni bilo te celovitosti. Ljudje, ki poslušajo starejše plošče, ne najdejo nujno povezave z novejšimi. Te imajo svoje življenje. Toda še vedno vodiš založbo z imenom Palace Records. Zakaj si jo ustanovil? Verjamem, da si dobil ponudbe večjih založb. Zato, ker večje založbe ne vedo, kako skrbeti za vrsto glasbe, kot jo ustvarjam sam. Tako Drag City le distribuira moje plošče, no, EP z Ryanom Murphyjem in ploščo Ode Music z instrumentalno filmsko glasbo pa je tudi založila. Vendarle, Drag City je precej večja založba kot moja. Sam rad prevzemam odgovornost za potek stvari, naj kažejo na slabo ali dobro. Čim večja je založba, tem težje je ves čas aktivno vpletena. Težko se je soočiti s težavami, če nekdo drug skrbi za tvoje plošče. S Palace Records smo res naredili veliko napak, a za vse smo krivi sami. Lahko kričim sam nase. Če bi se jezil na druge, morda sploh ne bi imeli časa zame. Zanimiva je odločitev, da ne izdajaš singlov z albumov. Torej se ne greš 'njihove' igre. V Ameriki ni trga za single snete z albumov. Posebej ne za neodvisno založbo, ki ni povezana z nobeno veliko založbo, ne plačuje radijskim postajam za predvajanje in se ne dobrika promoterjem, torej res nima smisla. Veliki radii tako ali tako ne predvajajo moje glasbe, na kolidž postajah pa glasbo izbirajo specializirani didžeji, ki imajo popolno svobodo pri izbiri pesmi z albumov. Zadaj ni promoterjev, ki bi jim vsiljevali določene pesmi. Niti ni potrebe, da bi jim sam svetoval z izdanim singlom. Tu, v Evropi, moje plošče objavlja Domino Records, to je krasna založba, in človek, ki je zadolžen za moje izdaje, ve, da sem lahko težaven in me ne sili v izdajanje singlov. Sicer bi lahko prekinil sodelovanje. Verjamem, da so te že mnogokrat vprašali o tvojem sodelovanju z Johnnyjem Cashem, vseeno, kakšen je bil tvoj prvi odziv na povabilo? Včasih imam zelo nezdravo, tanko kožo. V prvem trenutku je moja aktivna zavest zavrnila ponudbo, ker sem se bal, da se bom zbudil in se bo vse skupaj izkazalo za sanje. A vedel sem, da moram sprejeti sodelovanje, da moram na snemanje. Obstajata dve plati moje osebnosti; ena me je vzpodbujala, 'daj naredi to', medtem ko je druga stran zatrjevala, da je vse izmišljotina. Tudi kasneje nisem verjel, da bom res na plošči, dokler nisem dobil v roke svojega izvoda. Potem sem bil končno pomirjen. Načrtuješ še kakšno sodelovanje? Bral sem, da se pripravljaš na snemanje s PJ Harvey in Björk. Na PJ Harvey bom moral počakati, da konča turnejo z U2. Težava je tudi v tem, da ona živi v Angliji, jaz v Ameriki, oba imava zapleteno življenje, ampak vse bi lahko naredila v enem dnevu. Skupaj naj bi posnela dve ali tri pesmi, to bi bile priredbe country pesmi Conwaya Twittyja v duetu z Loretto Lynn izvorno iz začetka 70.let. Izšlo naj bi na skupnem singlu in kasneje na kompilacijskem albumu, to naj bi bila zbirka sodelovanj, ki jo vkup spravlja moj prijatelj in tour menedžer Brian. Sprašuje okoli, kdo bi rad kaj posnel s kom, in potem poskuša po najboljših močeh to uresničiti. Z Björk imava skupnega prijatelja, filmskega režiserja Harmonyja Korina, ki je režiral Gummo in Julien Donky Boy, napisal scenarij za Kids. Trudi se, da bi naju spravil skupaj in da bi kaj posnela. Napisal je že glasbo in besedilo pesmi, nekaj o naju, o sebi in meni, Björk je na to besedilo napisala glasbo in ga odpela. Naslov pesmi je The Harm Of Will, ker je njegovo ime Harm (očitno okrajšava za Harmony, op.a.), moje je Will, in to bo objavljena na njeni novi plošči. S kom bi še rad sodeloval, pa do sedaj nisi imel priložnosti? Ne vem. Vedno obstajajo tovrstne želje, a zame so kot sanje. Vedno imam občutek, da sem tako daleč stran od vsega, živim v undergroundu, menim, da je celo moje življenje underground… Krog, v katerem se gibljem, je tako različen od… Sodelovanju z Johnnyjem Cashem je bilo res nekaj posebnega, prav tako s Polly Harvey, še sedaj ne vem, kako je sploh lahko prišlo do tega. Želel bi si, da bi prišlo do podobnih sodelovanj, ker se, po mojem mnenju, dogaja ogromno odlične glasbe, a res ne vem, kako naj bi prišlo do tega. Zame je to tako tuje… Ti glasbeniki so politično 'zaščiteni' z ljudmi iz velikih založb. Če bi želel priti do glasbenikov, s katerimi bi rad sodeloval, kako naj pridem do njih? To je nemogoče, ne morem priti v njihovo hišo. Drugi zlahka pridejo v mojo hišo, ni zaščitena z varnostniki. Ti je sodelovanje s Cashem pomagalo v smislu promocije, se tvoje plošče bolje prodajajo? Bomo še videli. Novi album je izšel šele pred kratkim, na začetku te turneje. Zagotovo mi je to sodelovanje pomagalo, ker več ljudi kupi ploščo Johnnyja Casha kot moje. Upam le, da tisti, ki so jo kupili samo zaradi tega sodelovanja, niso razočarani (smeh). Torej, želel bi si, da ljudje kupijo moje plošče zato, ker jim je všeč moja glasba. ![]() Ja, rad jo imam. Novi album še vedno sledi tradicionalnemu načinu dela, nisi uporabil elektronskih semplov ali kaj podobnega, od elektronike se sliši le primitivna ritem mašina ali melotron. Novi album je v celoti posnet s pomočjo računalnika, uporabili smo kopico računalniških efektov. Običajno ne razmišljam o uporabi semplov, nikoli nisem bil obkrožen z ljudmi, ki bi razmišljali v tej smeri. Morda če bi srečal glasbenike, ki jim je ta tehnologija domača in bi na nek način lahko komuniciral z njimi, potem bi mi bilo v veselje z njimi tudi sodelovati. Torej to ni etični zadržek? Ne, gre le za to, da mi ni na dosegu roke. Kakšno pa je tvoje mnenje o remiksih? Techno Animal, na primer, sta pred leti objavila remiks tvoje pesmi na kompilaciji Macro Dub Infection za Virgin Records. V večini primerov je bilo zame poslušanje katerihkoli remiksov le izguba časa. Obstajajo izjeme, na primer, plošča Davida Paja je odlična (Pajo je ploščo objavil pod imenom Aerial M. Gre za EP Post Global Music s štirimi remiksi, med remikserji so Tied And Tickled Trio in Bundy K.Brown, op.a.). Dober nakup so Madonnini singli z dodatnimi remiksi, običajno so tako objavljene cool stvari. Njeni remiksi so res narejeni v plesne namene, omogočajo pa ji tudi, da eksperimentira. Najprej različnim remikserjev ponudi v obdelavo isto pesem, kasneje se odloči, kaj bo uporabila na albumu in kaj bo objavila na singlih. Bi dovolil, da nekdo naredi remikse pesmi s tvojega novega albuma? (Dolg vzdih). Ne vem. Remiksi, ki so bili na moje pesmi narejeni doslej, mi ne pomenijo dosti, so kot sapica, ki mine. To sploh ni glasba. Zame je besedilo bistvo pesmi, mora biti dovolj inteligentno, mora biti eno z glasbo, sicer zame to ni pesem. Če bi nekdo uspel ohraniti celovitost pesmi, torej, če bi uspeh ohraniti smisel melodije in besedila, bi bilo to res krasno. Mislim celo, da to ne bi bilo pretežko. Nekaj pesmi na novem albumu ima enakomeren ritem, ki je tako ali tako posnet s pomočjo računalnika. Lahko bi šel k svojemu bratu in se malce poigral z računalnikom. Pravzaprav mi je vseeno. Hmmm, fino bi bilo slišati Holly Home v plesnem klubu, rad bi, da bi jo kdo priredil. Si zamišljaš Britney Spears, ki bi pela to pesem, posnela bi še video, kjer bi migala z joški? (vedno resneje se sprašujem, če govorim s pravim Willom Oldhamom?, op.a.). Lahko pojasniš ozadje oziroma poglavitno zamisel albuma Ease Down The Road? (razmišlja minuto, morda več) Glavna zamisel je bila, da bi naredil lahko ploščo. Da bi slavila dobre stvari. V določenem trenutku, niti ne vem točno ob kateri priložnosti, sem se vprašal: 'Kdo sem?'. Šel sem skozi številne dileme, aktivno sem se soočal z različnimi vprašanji, a na plošči sem želel zajeti kar najpreprostejši pogled. Nisem prepričan, če je grozljivo pregrešno narediti tako ploščo, potem ko sem bil pripravljen slaviti pot v pekel. Nisem niti prepričan, če bi bilo slednje dobra stvar. Torej je zadaj določen koncept, ni le zbirka pesmi, ki si jih napisal v določenem času. Tako je. Ploščo sem pripravljal leto in pol, medtem sem klestil besedila in popravljal pesmi, tako da vse predstavljajo zaključeno celoto. Zadnje vprašanje bi bilo; v preteklosti si redko dajal intervjuje, prav tako si težko sodeloval s koncertnimi organizatorji. Se je položaj zate spremenil? Ja, na nek način se je spremenil. Intervjuji imajo sedaj zame nekaj več smisla, kot prej. Pred leti sem se spraševal, zakaj so sploh potrebni. Na začetku tega sploh nisem razumel. Samo sedel sem in nobeno vprašanje ni imelo nobenega smisla. Sedaj, ko sem vedno bolj vpleten in izgubljen v svetu glasbe, je včasih zdravo, da spregovorim o stvareh, ki me tiščijo. Ko si enkrat tako daleč, niti nimaš možnosti, da bi se ustavil. Še vedno pa mislim, da je večji del intervjujev slabih, zelo nezdravih, nespoštljivih, tudi čustveno vznemirjajočih. To, da sem prišel v Slovenijo, je posebna priložnost, zdi se mi pomembno, da dam intervjuje. Še nikoli nisem bil tu in menim, da mora glasba priti tudi do drugega občinstva. Ko mi je Paul (odgovorni pri angleški založbi Domino, op.a.) predlagal, da bi tu naredil intervju, sem najprej zavrnil. Januarja sem bil 10 dni po Evropi samo zaradi intervjujev in vsem sem zatrdil, da jih imam za letos dovolj. Izjema je le Slovenija, verjetno bom dal kak intervju jutri v Zagrebu, in to bo za letos vse. Najlepša hvala, ker si si vzel čas za nas. (Muska) MP3 odlomek/excerpt (1' 33", 635Kb) Janez Golič |