BONNIE PRINCE BILLY
Master And Everyone
(Domino, 2003)

Rad imam preobrate, posebej take, ki so v nasprotju s prevladajočim razmišljanjem v popularni glasbi. Namreč, da se razvoj kaže v vse boljši produkciji, vse širšim prevzemanjem sodobnih plesnih prijemov, številom uspešnic snetih z albuma in posledično številom prodanih plošč.
Bonnie 'Prince' Billy ne sodi v to kategorijo, je kantavtor 'stare' šole, težko bi mu naprtili spogledovanje s čimerkoli, kar bi se dobro prodajalo. Vključno z videzom, ki ga je na naslovnici albuma Master And Everyone še posebej izpostavil - brezizrazen pogled, otrpli obraz, kosmata brada -, sami atributi, ki nimajo nič skupnega z izgledom zvezd in zvezdic na MTV nebu. Čeprav bi kdo lahko pomislil, da je Bonnie vsaj na prejšnjem albumu Ease Down The Road potipal v smeri širše sprejemljivosti, in da zna to mejo potisniti še za stopnjo naprej. Če smo na pesem Holly Home plesali brez pretirane domišljije, je tokrat isto lahkotnost prevedel nazaj bližje šepetu in minimalističnemu obiranju strun akustične kitare. Če se je prej še pojavljala primerjava (oz. medijski konstrukt, ki običajno uporablja znane, a mnogokrat zavajajoče reference); Bonnie je novi Dylan, bo sedaj ta relacija morala odpasti – nič protesniškega, nič silno pomembnega nam nima sporočiti – le postavlja neštetokrat postavljena vprašanja, na katera, dobro ve, ne bo dobil zadovoljivega odgovora.
Zato v glasu ta mirnost, nekakšna tiha sprava s svetom, bo pač volk med volkovi. Bolj zahteven je na osebni ravni, tudi dosleden, ko poje Love Me the Way I Love You. Ta plat tu močno prevladuje, zato, če že mora, zdrži bližja primerjava z Nickom Drakeom, le da je Bonnie že prešel najhujše obdobje notranjih pretresov, verjetno že takrat, ko je zamenjal svoje pravo ime Will Oldham v namišljeno Bonnie 'Prince' Billy.
Kot bi želel igrati le tistim, ki mu želijo prisluhniti, se je tokrat povsem odrekel tolkalom, pravzaprav vsem 'glasnim' instrumentom, in dal poudarek akustiki. Tu mu je v veliko pomoč snemalec Mark Nevers iz Lambchop, kakor na albumu Is A Woman svoje zasedbe je Nevers na Master And Everyone iz instrumentov in Bonniejevega glasu iztisnil polnost, ki zadošča namenom. Seveda, ob predpogoju, da imamo opraviti z izvrstnimi pesmimi. In kako drugače jih lahko razpoznamo, če ne zaigrane le ob spremljavi akustične kitare? Ostalo so ponovno zelo svobodni dodatki gostujočih glasbenikov in pevke Marty Slayton. V stari dobri maniri Willa Oldhama se nihče ni pretirano oziral na splošno priznano ubranost, niti ni bil vmešan 'pravi' producent. Pomemben je končni vtis, in ta je tisti, ki Bonnieja Princea Billyja še enkrat postavlja v vrh avtorske, osebno izpovedne glasbe.
(Muska, februar 2003)

Janez Golič