Intervju: BORGHESIA (Aldo Ivančić)

Borgesia izvira iz gledališke skupine FV 112/15, ki so jo leta 1979 ustanovili študentje sociologije in filozofije. Kot glasbena skupina so začeli delovati leta 1983 in od tedaj so vseskozi spremljali nova družbena gibanja pri nas. Mnogokrat provokativni, odprti ter glasbeno inovativni so našli svoje mesto tudi v tujini. Obredli so evropske prestolnice in so ob Laibachu edina slovenska skupina, katere plošče se prodajajo po celem svetu.
Edini stalni in originalni član Borghesie je Aldo Ivančić, ostali so prihajali in odhajali, vendar so ohranili stike in kasneje zopet sodelovali, ne nujno na glasbenem področju. Tu je Aldo vedno uspel okoli sebe zbrati dovolj dobre glasbenike, da so lahko uresničili skupne zamisli.
V času intenzivnega dogajanja na področju elektronskega rocka, imenovanem tudi Electronic Body, so Borghesia zavzeli pomembno mesto ne le na tej strani Alp, temveč so ob podpisu pogodbe z belgijsko gramofonsko založbo PIAS izdali več plošč za tuje tržišče. Ko je zanimanje za tovrstno glasbo uplahnilo, Aldo ni stal na mestu, ampak je širil lastna (in posredno tuja) obzorja z neskončnimi možnostmi samplanja in z vključevanjem kopice gostujočih glasbenikov. Tako je počasi in zanesljivo nastala plošča Pro-Choice. Z Aldom sva o tem in onem govorila v živo v oddaji Alter Mozaik, dva dni pred Miklavžem leta 1995.

Kaj se je dogajalo z Borghesijo po albumu Dreamers In Colours? Tega je že kar nekaj let.
Prekinili smo sodelovanje s PIAS, ker z njimi absolutno nismo bili zadovoljni. Zatem smo se nekako - konsolidirali. Nekaj let smo iskali, kako in kaj naprej. Med tem je Bruno delal s skupino Matchless Gift, sedaj pa z Rebeko, Borut Kržišnik je izdal ploščo La Dolce Vita pod imenom Data Direct, Nikola Sekulovič je povsod, in jaz sem pomagal skupini Montaž Stroj pri tisti nesrečni plošči, ki je izšla nekaj let pozneje. Delal sem tudi z 2227, začel pa sem delati kot tonski mojster oziroma producent v snemalnem studiu Alien, nekdanjem Metroju. Ustvarjam veliko glasbe za video, ki jo sproti remiksam, spreminjam in sedaj z Borghesijo pripravljamo novo ploščo, ki bo pravzaprav zaključek nekega obdobja. Pesmi bodo na novo posnete, zremiksane, to bo nekakšna kompilacija tipa "best of".
Zelo me veseli stalno spreminjanje pesmi, lahko ji dodajam novo podobo, pravzaprav je to remiksanje zame iskanje, ker ne obvladam nobenega inštrumenta in se mi zdi ustvarjalno, da stalno raziskujem, dopolnjujem...
Na albumu Pro Choice sodeluje kup gostujočih glasbenikov.
Bas kitaro je igral Nikola Sekulovič, kitaro Boris Romih, ki ga poznamo iz Begnagrad in Miladojke Youneed, klaviature je igral Andrija Pušić, ki ga poznamo iz Na lepem prijaznih in Otrok socializma, na saksofonu je pomagal Primož Simončič. Od mlajših je tu Ali En, ki skreča na gramofonih, eden malce starejši sodelavec je Lado Jakša, s katerim zelo rad sodelujem, že kar na nekaj ploščah Borghesije ga lahko slišimo, potem je tu Bratko Bibič na harmoniki, Ičo Vidmar na kitari, omenim lahko še dva pevca, Aleksandra Browna in Eda Milavca, Mirsad Šabić iz Lolite igra bobne, Zvone Kukec iz Don Mentoni Banda je posnel kitaro. Z velikim veseljem sem sodeloval z vsemi.
Kakšen je bil proces ustvarjanja plošče, glede na to, da je bilo vključenih veliko gostov?
To glasbo sem delal za video ter jo sproti spreminjal in aranžiral. Občasno sem povabil koga v studio, kjer so gostje v glavnem improvizirali, izbral pa sem najboljše dele in potem vse skupaj zmiksal. Gre skratka za studijski proces. Čeprav se sliši zelo zapleteno, sem v studiu porabil manj kot 200 ur, kar je povprečna doba snemanja plošče v Sloveniji. Moj način dela pa je bistveno drugačen, kot tisto kar se ponavadi počne v naših snemalnih studijih.
Na plošči Pro Choice slišimo kup samplov. Zakaj?
Zelo rad samplam in to iz dveh razlogov. Mnogokrat se zgodi, da enostavno nimaš tehnoloških možnosti, da bi ustvaril zvok, frazo ali kar koli, kar dobro zveni. Zakaj ne bi tega vzel in dal v drugačen kontekst? Drugi in mogoče še bolj pomemben razlog je, da daš "hommage" tistemu, kar poslušaš, kar se ti zdi v redu, kar te na en način navdihuje, in tega ne skrivaš. Meni ni bilo nikoli težko priznati, da so mi Kraftwerk všeč in v pesmi Refuges sem uporabil del skladbe Ohm Sweet Ohm. Na Out Of Memory se sliši Tricky, drugje še cel kup, mogoče sto... Nimam nobenih moralnih predsodkov glede tega.
Ampak zakonsko je to lahko problematično?
Zakonsko je to problem, ko postaneš "bestseller".
Potem še nisi imel tovrstnih problemov?
Ne.
Ko se je pripravljala plošča Tribute To Kraftwerk, so bili problemi ravno zaradi samplov?
To je to. Ko se zavoha denar, nastanejo težave. Ampak s tem nisem obremenjen, to je stvar pravnikov. To so druge sfere, ki me kot ustvarjalca glasbe ne zanimajo. Sample jemlješ tako, kot umetniki, ko delajo kolaže, recimo Andy Warhol. To je del pop kulture, stvari se reciklirajo. Samplanje jemljem v bistvu kot artistični akt.
Vedno se je v delu Borghesije skrival politični moment, kako se to kaže sedaj, glede na to, da ni besedil?
Skriva se v naslovu plošče, torej Pro-Choice - pravica do izbire. Se pravi, kot prvo; jaz sem vsekakor za abortus, in drugo, pravica, da lahko znotraj glasbene industrije uporabljaš določene glasbene žanre. Zelo me živcira scena v Sloveniji, ki je tako žanrsko omejena. Vsi rockerji so totalni rockerji, metalci so metalci, šlageristi so šlageristi in nobenih interakcij ni. Scena ja totalno gnila, preprosto nezanimiva. Čisti žanr je že tako dolgočasen in v Sloveniji ni glasbenikov, ki bi znotraj določenega žanra naredili nekaj dobrega.
Kaj misliš, da je krivo temu? Samo glasbeniki?
Res ne vem, zakaj se to dogaja zadnjih nekaj let. Rockovski bendi se mi zdijo v glavnem nezanimivi, ker so tako dolgočasni, nimajo nobenega sporočila, nobene provokacije. Edina provokacija, ki je nastala v zadnjih letih, je prišla iz nerockovske scene. Plošča Ali Ena in zadnja plošča Magnifica, ki se mi zdita izredno pogumni. V tem trenutku dati ljudem tako klofuto.
V naslovih skladb se prav tako odraža del naše stvarnosti, kot Refuges, ali Selam Sarajevo. Kaj lahko poveš o tem?
Kot naslov pove, gre za manjši "hommage" samemu mestu. Mi smo leta 1991 nastopali v Banji Luki, Sarajevu in Mostarju. To je bilo aprila, točno dva meseca preden je počilo v Sloveniji. Že takrat se je čutila napetost. Ampak v Sarajevu so bili ljudje vedno zelo prijazni, in tako je še sedaj. To je v bistvu najmanj, kar lahko naredimo v tem trenutku; da na nek način pokažeš, na kateri strani si. Da ti ni čisto vseeno, kaj se tam dogaja. Da lahko pošlješ vsaj pozdrav. Nikoli nisem bil v JLA, torej nisem bil vojak, in ne razumem, kako je nekdo sposoben nekoga ubiti.
Zakaj potem ni besedil, če imaš toliko sporočil?
Hotel sem naredit medžanrski album. Zdi se mi, da takoj ko daš vokal, stvar odvlečeš v pop vode. V bistvu sem te gostujoče glasbenike uporabil kot vokale. Čeprav se sliši čudno, ampak dejansko je tako. Inštrumenti imajo več prostora.
Borghesia ste v bistvu štirje, medtem ko si to ploščo naredil praktično sam, če odštejemo goste?
Medtem ko so se drugi ukvarjali s samostojnimi projekti, sem jaz pač delal to glasbo, ki je v bistvu narejena za video. Najprej sem razmišljal, da bi to izdal pod solo projektom, ki bi se imenoval Pro Choice. OK, sedaj ti bom vse povedal. Plošča bi se imenovala Jazz All That. Potem pa se mi je zdelo nekako brez veze pojasnjevati, zakaj ta projekt, in vsi drugi člani so se strinjali, da to izide kot Borghesia.
No, to pravico menda imaš.
Jaz si te pravice nisem vzel, ampak sem se dejansko dogovoril z ostalimi člani. Vsi so bili za. Ker, če z nekom sodelujem, vedno gledam, da ne nastopam avtoritativno, ampak gledam, da se zadeva vrti okoli demokracije. In tudi če sodelujem v drugem projektu, ne pričakujem, da se stvari tako razvijajo. Če se nekdo avtoritativno obnaša do mene, me blazno vrže iz tira. Mogoče zaradi tega nisem bil v vojski, ker dejansko tega ne prenesem.
Kako potem bend obstaja?
Tako, da se vsake toliko časa slišimo po telefonu, da se dobimo, nekaj posnamemo, odigramo kakšen koncert, in to predvsem zato, ker smo ves ta čas iskali eden drugega. Različni smo si in nisem želel: "Daj Bruno, poj kot Al Jourgensen ali Trent Reznor". Ampak sem želel, da je Bruno - Bruno. In če želim to, potem se moram tudi jaz prilagoditi njemu. Mislim, da je on blazno vplival na moj način razmišljanja o muziki in o Borghesiji. Priznam, da nikoli nisem maral pevcev, Dario je bil povsem drug karakter pevca, zelo agresiven, če hočem biti grob - kričač. Takih je vse polno, recimo celotna metal scena. Takrat, ko sva skupaj delala, se mi je zdelo, da je zelo dobro funkcioniralo. Kasneje sem hotel nekaj drugega, ne ravno najti zamenjavo za Daria, in to mi gre blazno na živce, ko nekdo primerja Bruna z Dariom, ker je to tako, kot če primerjaš banano in hruško. Malce vulgarno. Gre za to, da ima Bruno čisto druge kvalitete, v bistvu sem začel poslušati blues, začel sem poslušati prave pevce, pojejo z nekim drugim feelingom. PJ Harvey se mi zdi tak karakter, ki je zelo podoben Brunu. In potem moraš na novo postaviti vse stvari. To smo delali teh nekaj let. Iskali prava razmerja. Mogoče sem bil tudi len, ampak zelo nerad delam pod pritiskom. Če nečesa ne čutim, potem raje ne delam, kot pa da nekaj na silo, ali pa da nekoga silim v drug film in tako naprej. V glasbi je tako, da stvari padejo ena v drugo, ali pa je vse skupaj ena štanca, popolnoma brez veze, nima duše. To se mi zdi najbolj pošastno pri glasbi; ko ne čutim nič. Same fraze, ki laufajo, in jaz takšne glasbe nikoli ne poslušam.
Kaj pa je z Dariom, imaš kakšne stike?
Moram reči, da imam s še vsakim, s katerim sem sodeloval, prijateljske, poslovne in ne vem še kakšne stike. To se mi zdi pozitivna lastnost z moje strani. Tako je tudi z Dariom, še vedno sva prijatelja, on dela projekt "sin sonca", tu sem mu pomagal delat neke matrice. Mislim, da ima dobre ideje, on je sicer sedaj bolj okupiran s študijem, prepričan sem, da bo, ko bo končal fakulteto, začel nekaj delati. Če mu lahko kaj pomagam, bom vesel. Stike imam tudi z Nevenom in Zemiro, ki sta bila v prvi zasedbi Borghesije, precej te glasbe je iz njunih video del, kot sta Avtobus in Zbiralci peska.
A si imel takrat, ko si delal to glasbo, v mislih določen tip poslušalca. Je ta glasba namenjena poslušanju, diskotekam, videu?
Vedno ko delam glasbo, delam zase. To je totalno egoističen proces. Me absolutno ne zanima, kdo bo poslušal, kaj bo poslušal. Enkrat, ko se začneš obremenjevat s tem, je bolje, da nehaš delat muziko.
Oziroma, če začneš na ta način, jo delaš le še za...
Denar. Delam izključno zase, za svoj lastni užitek. Tako si sestavljam motor, za lasten užitek. Veliko te glasbe je uporabljene za različne video projekte, Out Of Memory je bil originalno narejen za video Mirka Simića, ki je dobil nekaj nagrad po evropskih festivalih, precej glasbe je narejene za video Marka Kovačiča, recimo No More Heroes, in potem sta tukaj še videa od Nevena in Zemire, Avtobus in Zbiralci peska. Avtobus je tudi že dobil nekaj nagrad, na berlinskem festivalu in tako naprej. Upam, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi z Zbiralci peska, ki je bil pred kratkim promoviran, da bo dobil kakšno nagrado.
Zaenkrat je plošča izšla za FV, prej si že omenil, da si s PIASom prekinil?
Zdaj sem se v bistvu odločil narediti tako, kot smo začeli sodelovati s PIAS. Ko smo naredili Njihovi zakoni, naša življenja, sem šel s ploščo v Belgijo in so delali za nas le distribucijo. Sedaj smo se odločili za podoben korak, v bistvu ne iščem založbe, dokler ne naredim glasbe, potem bomo pa videli, kako naprej. Nekaj smo že v stikih, ampak je še zgodaj za kar koli.
Običajno je takoako, da založba financira celoten projekt, kar pomeni, da si moral nekje drugje dobiti denar. Zadnjič sem na TV videl oziroma slišal, da je prispevalo celo kulturno ministrstvo...
Ja, tu bi se moral posebej zahvaliti Radiu Slovenija, vsem, ki delajo v studiu 26, gospodu Deču Žguru, Tomu Pircu, Marku Prpiču, potem še Nevenu Smolčiču, cel čas sem se na nek način grebel, gre za na nek način grebatorski projekt. Sem hvaležen vsem, ki so sodelovali na projektu, sploh pa prej omenjenim glasbenikom, brez njih pa plošča ne bi bila tako dobra, kot...
Ti misliš da je.
Mislim, da je.
Naslednji komad je Refuges, kar spet aplicira na to...
Tukaj so, ne po svoji volji. Lahko rečem, da tudi v hiši mojih staršev živi begunska družina iz Herceg-Bosne. Gledam pač, da ti ljudje nekako preživijo te težke trenutke.
Kaj se vrti na domačem gramofonu Alda Ivančiča?
Jaz bolj poslušam walkmana, ker sem stalno na poti, in potem v avtobusu nekako uživam. Kaj poslušam: prav zdaj mi je Bruno posnel zadnjo ploščo PJ Harvey in priznam, sem čisto navdušen, zdi se mi prav taka muzika, ko velja tisto pravilo - less is more. V bistvu tak minimalističen štos in več ne rabiš. Potem mi je všeč zadnji singel od Erasure, mogoče se sliši bizarno, ful mi je všeč, zelo dobro narejeno, čeprav jim na žalost ni uspelo priti na top lestvice. Poslušam to ameriško house, tehno sceno, ki se mi zdi blazno inovativna, omenil bi še sredine večere v K4, kjer vrtim glasbo poleg še celega kupa domačih in tujih tehno DJ-jev. Mislim, da je domača tehno scena totalno zanemarjena, če odštejemo ta RM Project, in tako naprej, ki so totalno brez veze, ob tem pa se skriva kup pravih bendov, recimo Random Logic - ob tem še trač - prosil sem jih, če bi lahko remiksali Out Of Memory, sem zelo radoveden, kaj bodo naredili, so zelo inovativni, čeprav znajo včasih zatežit za disko, ampak njihova glasba mi je res všeč. Potem so tu Mousetrap, Cellblocks oziroma Clockworx, Annalies...
Skratka, obeta se ti močna konkurenca?
Jaz temu ne pravim konkurenca, ampak so to dobre skupine. Znotraj tega žanra se mi zdi, da res obvladajo in delajo zanimive komade. Zdi se mi škoda, da nimajo večje medijske pozornosti.
Kakšna bo promocija plošče Pro Choice? Uradno še ni izšla.
Uradno izide za Miklavža, kot se spodobi. Pripravljen je tudi video za komad Scream. Naredila sta ga Mirko Simić in Stanka Brljevič. Promocija bo v sredo v K4 in to bo video, ki presega okvire standardne video produkcije.
Žive promocije te plošče torej ne bo?
Zaenkrat je to težko narediti, tako, kot se spodobi. Potem pa raje nič.

Janez Golič