BORGHESIA
Pro-Choice
(FV, 1995)

"Pravica do izbire" tokrat ni le obvezen opomin politični klimi mlade post-socialistične deželice. Bolj kot kdajkoli prej se komentar nanaša na gola glasbena izražanja in tako izgublja konkretno, aktualno sporočilo.
Borghesia, ki je vzniknila na eni strani z alternativnim gibanjem v začetku osemdesetih in se uspela zunaj domačih logov prebiti s pomočjo tedaj močne t.i. Electronic Body scene, je za "preživetje" potrebovala prelom z dosedanjo prakso, ki je postala že obremenjujoča. Kot se je že mnogokrat izkazalo, žanri, ki ne slonijo na tradiciji popularne glasbe, potrebujejo stalen razvoj, preseganje formalne ravni z razširitvijo izraznih zmožnosti. Aldo Ivančič je to dosegel na dva načina. Najprej s kopico gostujočih glasbenikov in vokalistov, ki so se prosto vključevali v proces nastajanja glasbe, in na drugi strani z lastnim doprinosom, ko je s pomočjo studijske tehnike ustvarjalno posegel v tkivo trip-hopa. Tako so odpadle že zadnje omejitve. Na hiper producirano, natančno odrejeno podlago lahko pade saksofonski vložek Lade Jakše ali Primoža Simončiča, operni pevec Alexander Brown lahko odpoje dadaistični tekst Huga Balla ali pa vskoči Ali En s svojimi gramofoni. Organsko se torej prepleta s sintetičnim, sodobno s tradicijo. Ob tem se vzpostavljajo vprašanja o konsistenci
tovrstnega početja; v kolikšni meri je mešanje tako različnih glasbenih praks uspešno v smislu enovitega dojemanja nasprotnih postopkov? Torej na povsem prvinski ravni sprejemanja kakršnekoli glasbe.
Kje je meja med načrtnim posegom v formo in instinktivno glasbeno potrebo? Kdaj se nasprotja zlijejo v prepričljivo celoto? In naprej, kako se v skladu s tem spreminja naš odnos do tovrstnega početja? Nagibam se k misli, da je premik obojestranski. Da so se degenerirani plesni žanri dokončno vsidrali v kolektivno podzavest, in postali snov avant, progresivnih, naprednih ali kakorkoli že imenujemo ustvarjalce, ki jim žilica ne da miru, da ne bi vedno poskušali nekaj novega. Pa čeprav iz tako "cenene" predloge, kot je tehno ali hip-hop. In tu Borghesia niso osamljen primer.
Na področjih razvitega glasbenega dogajanja so dovoljeni pregrešni poskusi, pa čeprav se večina njih konča v neskončni reprodukciji glasbe za ozadje.
(Tribuna)

Janez Golič