BORGHESIA
20th Century - Selected Works
(FV, 2009)
Ne mine mesec in na police tistih nekaj domačih ploščarn, kolikor jih je ostalo, pristane kakšna rekapitulacija starih dobrih osemdesetih. Za vrsto pogledov nazaj obstajata vsaj dva bistvena razloga/vzroka; tisti, ki s(m)o tisti čas odraščali, s(m)o čustveno vezani na glasbo s preloma sedemdesetih v osemdeseta in obenem s(m)o to tisti, ki imajo/mo nekaj besede tudi v sredinskih medijih. Pomembnejši razlog je značaj te glasbe; očitno nekaj še vedno pomeni. Vrača nas v čas in dogajanje, ki je bilo prelomno, oziroma, ki je sploh lahko bilo prelomno. Družbeno-politične spremembe so bile vsaj v obrisu na vidiku, nekdanja Jugoslavija pa dovolj odprta, da je ta prostor lahko črpal iz dogajanja v bližnji in daljni tujini in istočasno dovolj daleč, da je scena vzpostavljala lastno identiteto. Poleg Laibacha ga ni boljšega primera kot je bila Borghesia.Iz obeh primerov lahko hitro potegnemo zaključek; za izvirno in izzivalno glasbo so v prvi vrsti potrebni vizionarske ideje in pogum, da se jih realizira navkljub neugodnim razmeram. Za nazaj se zdi vse logično in normalno, a v okolju vzgojenem v strogem socialističnem duhu, so poteze Laibacha in Borghesia pomenile napad na moralno-etične in še kakšne vrednote. Trmasto vztrajanje na lastnih pozicijah je pripeljalo do širšega preboja obojih. Seveda pa so bili za ta preboj zaslužni tudi prvoborci Pankrti in neverjetno razvijajoča se scena, ki je pripeljala do polnih Križank ob nastopih relativno mladih domačih skupin. Danes je to nekaj utopičnega.
Glavni tvorec glasbenih idej pri Borghesiji, Aldo Ivančić, se niti nima za glasbenika. Podobno bi lahko ugotovili za pevca Daria Seravala. Kajpak je bilo takrat tehniška zverziranost v drugem planu, pomembnejše je bilo sporočanje in ozvočevanje urbane tesnobe. V začetku osemdesetih let so bila tudi elektronska pomagala že širše dostopna in domišljiji se je odprla prosta pot.
Borghesia na začetku niso imeli domačih vzornikov. Pred njimi na tem prostoru ni obstajala niti približno takšna formacija, izvzemši morda Laibacha. Zato pa se je Borghesia takoj sinhronizirala z dogajanjem zunaj in postala eno vodilnih evropskih imen t.i. Electronic Body Music scene s belgijskimi Front 242 na čelu. Vendar, ne bodimo malenkostni, medtem ko je omenjeno dogajanje kmalu zašlo v slepo ulico, je ravno Borghesia pokazala možne izhode in jih tudi uporabila. In smo končno pri aktualni izdaji, dvojni kompilaciji 20th Century – Selected Works. Kompilacija je dvojna z razlogom; izbor je narejen iz številnih albumov in singlov, obenem je gradivo lepo razdeljeno na »hitovski«, udarnejši del podnaslovljen z There Is Rebellion In The Wind in drugi disk je skoraj v celoti poudarjeno filmski, ali še bolje videastičen z naslovom When The Revolution Comes. Precej teh skladb je namreč dejansko uporabljeno za zvočno spremljavo multimedijskih instalacij. V obeh primerih je Borghesia izkazala zavidljivo raven oblikovanja zvoka, le kot gostje nastopajo nekateri preverjeni glasbeni mački (na ovitku so sicer izpisani kot člani Borghesije), a zasnova je vedno narejeno zgolj po občutku. Razviden je »modularen« način skladanja, sklopi so sestavljeni iz relativno enostavnih delov, ampak kombinacije teh in končni miks dajejo še danes svež zvok. Večina drugih plošč Electronic Body Music je že zdavnaj zastarala… Borghesia je delovala na intrigantnem prelomu med »realnim« življenjem v temnih ulicah in vlažnih kleteh in med »virtualnim«, ko je že stremela k uporabi sodobnih tehnologij, predvsem videa, ki je postal integralni del njihove prezentacije. Za "celovit" presek torej umanjka vizualni del, no, morda pa dočakamo posebej objavljen DVD z video zapisi iz produkcije FV.
Navkljub raznolikim zanimanjem je skupini vedno uspelo obdržati prepoznaven slog, vse zunanje vplive so si znali prisvojiti, jih podrediti lastnim namenom. Zato je kompilacija 20th Century ne le dobrodošel dokument nekega obdobja oziroma dogajanja, še danes lahko služi kot vir užitka in navdiha. Ko bi vsaj…
(Rock Obrobje, februar 2010)
Janez Golič
