Pesnik Krasa, z dobrim pogledom dol na Trst, gor proti Ljubljani in naprej proti razdeljeni Evropi, si zagotovo ni mislil, da bo skoraj 100 let po nastanku njegovih pesmi te prepevala alternativna elektronska pop skupina Borghesia.
Srečko Kosovel teh pesmi ni pisal z namenom, da bi jih kdorkoli prepeval.
Nekatere niso bile primerne niti za javna branja.
Stojijo zase, na papirju, kakor utrinki njegovih bistrih, širokih in vizionarskih idej.
Že zato so si Borghesia zadali težko nalogo.
Svobodne verze ni preprosto ujeti v melodijo in ritem, ne da bi pri tem občutili veliko prisilo.
Lažje bi bilo te verze prilagoditi (kar bi bilo svetoskrunstvo brez pristanka avtorja) ali jih preprosto le recitirati.
Borghesia očitno izbirajo težje poti.
Verjetno je tudi zato trajalo kar nekaj časa od napovedi albuma do dejanske uresničitve.
Obenem to ni več tista Borghesia iz osemdesetih let, ki je ubirala dokaj neposredno pot.
Iz dokaj značilnega predstavnika t.i. EBM (electronic body music) scene se je razvila v zvočno bogat konglomerat še vedno s temelji v elektronski glasbi in podčrtano z angažirano noto.
Na prvi posluh nova Borghesia preseneča z mehkejšim zvokom in pravim petjem.
Ampak presežki so v podrobnostih; v gibkih zvočnih prelivih in večglasnem harmoniziranju.
Medtem ko se izvirni pevec Dario Seraval noče in ne more izviti karakterističnemu naglasu, so tu v pomoč Jelena Rusjan, Irena Tomažin Zagoričnik in Ivo Poderžaj.
Držijo v ravnotežju različne pristope, v skladu z izpovedmi Srečka Kosovela, ki je prav tako v svojem kratkem življenju prešel mnoge faze.
Bil je osebni lirik, socialno osveščen, apokaliptičen, tudi bolj avantgarden pod vplivom ruskega konstruktivizma.
Skratka razgledan in zavezan lokalnemu okolišu, občutljiv in drzen hkrati.
Temu pritiče glasbeni okvir in končna obdelava posnetkov.
Tu nastopi mojster tega poklica Aldo Ivančič, ki stalno posega v zvočno tvarino.
Pri njem sekvence ne tečejo prostega teka.
Šele s širokim znanjem in izkušnjami se Borghesia lahko spopade z vnaprej zastavljenim načrtom.
Pristopi se skoraj morajo prilagajati besedilom, ki so lirična, jezna, posmehljiva in trpka.
Tu vsak od pevcev in pevk najde svoj glas, svojo interpretacijo, ki jo vedno znova podčrta Aldo s studijskimi posegi.
Nekateri so sublimni, a vedno v sozvočju z vsebino oziroma sporočili. DA DA DA...
Naj si Borghesia še tako trudi, da bi Kosovelove pesmi prenesla v „pop kontekst“, jim to povsem ni uspelo.
Radiofonične te pesmi zagotovo niso.
Preveč zapletene in razpršene so.
Bi pa poleg estetsko-glasbenih užitkov album Proti kapitulaciji morebiti vzpodbudil zanimanje poslušalstva po odkrivanju obširnega opusa Srečka Kosovela in nenazadnje Borghesie same. Namreč, izbor 12 pesmi je le manjši del Kosovelovega opusa, tisti, ki ga najbolje predstavlja v njegovi neverjetni viziji, ki še po stotih letih ni izgubila ostrine. Po Evropi še vedno strašijo mrliči – ideje, gospodje profesorji ne razumejo življenja, v srcih ljudi so zlati dolarji in večina je sužnjev, sužnjevičev, hlapčevičev ponižnih.
In še nekaj je, kar poleg naslova albuma druži Srečka Kosovela in Borghesio, oboji so vedno na strani majhnega naroda, majhnega človeka in nenazadnje majhnega umetnika.