BAND OF SUSANS
Here Comes Success
(Blast First!, 1995)
Ugled in vpliv skupine Band Of Susans je v podobnem razmerju z njihovimi someščani Sonic Youth, kot reputaciji dveh njihovih učiteljev, pri katerih so se oboji zgoraj omenjeni učili kitarskih veščin. Rhys Chatham je bil vedno v senci eksponiranega Glenna Brance, tudi po lastni krivdi; medtem ko je Branca pridno novačil mlade upe newyorške scene še tam z konca 70-ih let in jih vključeval v svoje slavne simfonije, je Chatham delal preveč stvari naenkrat, da bi le nekako prodrl s svojimi nič manj zanimivimi prijemi. V njegovem kitarskem orkestru se je kalil tudi Robert Poss, poleg Susan (edine preostale od prvotnih treh Suzan v skupini!) Stenger gonilna sila Band Of Susans. Z leti je prodornost kitarskih zvokov usahnila in zamenjala jo je skoraj pop senzibilnost, še posebej v trenutkih, ko glavni vokal prevzame ženska članica skupine. To ne pomeni, da je izginila glavna značilnost njihove godbe. Še vedno je to neskončna repeticija in artistično oz. natančno nalaganja kitarskega zidu. Vloge posameznih inštrumentov so popolnoma premišljene, še ko se zvoki kitar skozi razvoj posameznega zvočnega zapisa pričnejo prepletati, tu ni prostora za improvizacijo, ampak vse ostane v okviru vnaprejšnih dogovorov. Prav zato kljub zvočni podobnosti z legendarnimi Television, skupini Suzan manjka pravih rockovskih draži, zvočni tok je vseskozi zadrževan in kontroliran. Newyorški artizem je pač znova pokazal zobe in ne dopušča bega iz otopele zgodovinske pogojenosti.(Rock Vibe)
Janez Golič
