BOTANICA
Botanica Vs Truth Fish
(Rent a dog, 2005)

Teza o prelomnem drugem albumu v primeru newyorških Botanica ne drži. Če bi sklepali po albumu With All Seven Fingers, bi morali Botanico že odpisati, od njih ne bi smeli pričakovati preskoka, kot so ga dejansko naredili. Njihov sveži, tretji album Botanica Vs Truth Fish je namreč napredek v vseh pogledih.
Saj ne, da bi bilo s prvima ploščama kaj hudo narobe. Pravzaprav je vse na mestu; imamo zvok klubskega New Yorka, bend, ki zna igrati, ima žar, solidne pesmi… In nič več. Ta več se tu kaže v vseh razsežnostih. Ne gre spregledati dejstva, da se je vodja, klaviaturist in pevec Paul Wallfisch odločil, da se povsem posveti svoji skupini. Da ta postane trdna zasedba, ki naj se v popolnosti osredotoči na svoje početje. Dovolj je bilo udinjanja v skupinah drugih, Wallfisch je tam vedno igral le stransko vlogo.
Kratek instrumentalni uvod, ki se potem v »romski« inačici ponovi v naslovni skladbi, že napoveduje velike poteze. Čeprav je suspenz dvorezen meč. Če se ne uresniči v nekaj naslednjih minutah, torej če kmalu ne sledi pesem, ki pritegne, lahko plošča do konca teče prazen tek. No, Botanica takoj postrežejo z dinamičnim, na klaviaturah slonečim drivom, ki mnogokaj dolguje Firewater. Vendar pa se naslovna skladba dovoljkrat prelomi, vmes že skoraj ustavi in ob koncu zdrvi v huronski finale, da pusti primerjave daleč za seboj. Hej, tokrat bo šlo zares.
Morda so se Botanica naveličali klubske tesnobe in sedaj pogledujejo po večjih prizoriščih. Namreč, na albumu je kot po pravilu vsaka druga skladba – balada. Ob Love Is A Difference in Swimming In The Ocean At Night se bodo lahko nad glavami prižigale lučke, Shy Or Stupid bi lahko z njimi pela cela dvorana, po drugi strani pa You učinkuje predvsem telesno in na prvo.
Skratka, če je Botanica Vs Truth Fish napredek v vseh pogledih, to ne zajema le boljše produkcije, razgibanih aranžmajev, notranjo dinamiko in kompaktnost cele skupine, kar vse pripišemo odrski kilometrini in želji po napredku; Botanica tokrat ponujajo tudi boljše, navdahnjene pesmi, ki se ne držijo nekih preverjenih struktur, ampak se pogumno poskušajo v večih smereh, tudi takih, ki bi lahko vodile iz »undergrounda na površje. Ampak ta pot je zavita in nepredvidljiva, in mnogokrat neodvisna od sposobnosti izvajalca samega.
Seveda Botanica niso kar pozabili na svoje korenine, na podstat, iz katere so zrasli. Prikaz tega je vsaj skladba Billboard Jesus, s ciničnim pogledom na religijo nasploh (God is just another sign, that neon sign will leave you blind), odskočijo še s psihadelično Limerence in zahtevno Closed, kjer se mora Paul izkazati kot pevec. Pravzaprav se ravno tu kažejo majhne pomankljivosti oziroma Botanica z zmožnostmi še zaostajajo za lastnimi zamislimi. Kar je pravzaprav dobro. Ostane jim namreč dovolj prostora za napredek, za še boljši naslednji album.
(Muska, julij 2005)

Janez Golič