DAVID BOWIE
Best Of Bowie 2xDVD
(EMI, 2002)

V nedavnem intervjuju je David Bowie priznal, če se že česa boji, je to lastna minljivost. Morda lahko tu delno najdemo odgovor na vprašanje, ki se poraja ob pojavljanju premnogih kompilacijskih plošč tipa best of v zadnjih letih, stalno objavljanje prepakiranih 'klasičnih' albumov iz sedemdesetih let in kot krona vsega, dvojna DVD zbirka njegovih največjih uspešnic. David Bowie ni bil prvi, ki bi svoj izgled in teatraličen nastop tako na odru kot pred TV kamero neločljivo povezal z glasbo, je pa to vez pripeljal do popolnosti oziroma je imel izostren občutek za tisto dogajanje v rocku, ki si ga je sam znal prisvojiti oziroma ga prevesti v njemu lasten jezik in podobo. Prav pričujoča zbirka 47 video spotov, koncertnih posnetkov ter televizijskih nastopov ponuja retrospektiven vpogled skozi razvoj njegove celostne podobe. Zgodnje obdobje, ki je za nekaj let prehitelo produkcijo 'videospotov z zgodbo', pokrivajo posnetki televizijskih nastopov. Kakorkoli je spremljevalna zasedba še okorna, pa Bowie sam že izkazuje samozadostno in samovšečno držo, podkrepljeno s kičasto opravo tedaj aktualnega glam rocka. Medtem ko se je rock tistega časa (leto1972) izgubljal v mačističnih pretenzijah, si je Bowie nadel androgin videz. In ko ga je do konca razvil, se je preoblekel v elegantnega gizdalina, najbolje predstavljenega v spotu za pesem Look Back In Anger, dovolj razpoznavni predelavi/uglasbitvi/upodobitvi Wildeovega Doriana Graya. Ali se je zlahka prelevil v estesko čisto podobo, ko so to zahtevale prav take pesmi, na primer Wild Is The Wind in Heroes.
Naslednji vidni premik se zgodi s pojavitvijo MTV na prelomu iz sedemdestih v osemdeseta leta. Bowie to polno izkoristi z vsemi tehničnimi novotarijami v spotih za pesmi s plošč Scary Monsters in Let's Dance, svojima verjetno še zadnjima zares vplivnima albumoma. Nikakor pa ne pozabi nase! Na prav vseh posnetkih je v glavni vlogi, v nekaterih še v stranskih, nikdar pa morebitni 'zgodbi' ne pusti, da bi se postavila v prvi plan.
Morda se je poslej preveč zanašal na izgled in pridobljen status, morda je skozi prejšnjih neverjetno plodnih deset let preprosto izgorel, vsak, ki ga je vsaj bežno spremljal od samega začetka, se bo strinjal, da mu je zmanjkalo navdiha. Reševale so ga sem in tja še dobre pesmi, (spet) izdelani videospoti, ektravagantni nastopi – a albumi v celoti so bili le še bleda senca nekdanjega sijaja. Še več, če je skozi sedemdeseta napovedoval glasbene smernice za daleč naprej, se je naslednjih dvajset let nebogljeno trudil, da bi jim vsaj sledil, a večinoma le tonil v povprečju sredinske pop produkcije. Še najprepričljivejši je takrat, ko je preprosto on, 'značilni' David Bowie, če kaj takega skozi tisoč podob sploh obstaja.
Kakorkoli, Best Of Bowie v štirih urah pelje ne le skozi njegovo glasbeno kariero, temveč posredno v veliki meri ponuja vpogled v zgodovino popularne glasbe zadnjih tridesetih let. Lahko ga obožujemo, lahko ga sovražimo, a nemogoče ga je spregledati.
(Muska, 2002)

Janez Golič