DAVID BOWIE
Reality Tour DVD
(Columbia, 2004)

David Bowie je še en v dolgi vrsti popularnih izvajalcev, ki se je namesto »klasične« koncertne plošče odločil za objavo koncertnega DVD-ja. Pravzaprav čudi, da se za to ni odločil že prej. Njegova zadnja koncertna plošča je Stage iz leta 1978, prej je izdal le David Live in koncertni film Ziggy Stardust. Če prištejemo še koncertno videokaseto Serious Moonlight v njegovem katalogu res ni veliko koncertnih zapisov. Vsaj ne glede na siceršnji opus.
DVD A Reality Tour v veliki meri zapolnjuje ta manjko. Ponuja namreč kar 30 pesmi iz praktično vseh obdobij, ali natančneje, od albuma The Man Who Sold The World do zadnjega rednega izdelka Reality. Izbor ni le časovno razpotegnjen, temelji tudi na slogovni raznovrstnosti, kar je sploh ena od značilnosti Davida Bowieja. S takim pristopom bi zlahka in enako tehtno zapolnil še en koncertni DVD s popolnoma drugačnim izborom. Koliko izvajalcev je zmožnih tega?
Posnetki so nastali na dveh nastopih v Dublinu 22. in 23.novembra 2003, Bowie je kasneje za objavo na DVD-ju izbral boljše izvedbe vsakega večera, s tem da je obdržal vtis enovitega koncerta. Za povrh si je, na primer, privoščil, da na DVD-ju ni pesmi s komercialno uspešnih albumov Let's Dance ali Black Tie, White Noise. Je pa nekaj priredb in pesmi, izvirno napisanih in posnetih z drugimi avtorji oziroma izvajalci (obvezni Brian Eno, John Lennon, Queen). In za povrh je v živo zaigral dve svoji pesmi, sicer napisane za druge – All The Young Dudes so izvajali Mott The Hoople, Sister Midnight je spisal z Iggyjem Popom za njegov album Idiot. V nobenem od teh primerov nima težav z vživljanjem, vse izvede tako, kakor da so njegove. »Še največje zvezde se pogledajo v zrcalo«, so hladno analitično ugotavljali Kraftwerk že sredi sedemdesetih let. Bowie, ki se je vedno rad oziral za sodobnimi tokovi, je reklo vzel zares. Po Wildovo je hrepenel po večni mladosti oziroma po stalni preobrazbi. Kar mu je šlo več desetletij dobro od rok. Po vseh preobrazbah se je skoraj moral vprašati, kaj pravzaprav predstavlja? Kdo je, kaj ponuja? Ali ogledalo sploh še kaže pravo podobo, ali je to samo še projekcija umišljene podobe? Čas je bil, da odvrže večino navlake, in ponudi Bowieja v karseda čisti obliki. To mu je že uspelo z albumoma Heathen in Reality, manjkala je še koncertna poravnava.
Dejansko to pomeni, da se je osredotočil na glasbo. Manj je blišča, preoblačenja, scenskih rekvizitov, čeprav povsem brez tega pri njem ne gre. Bowie je izredno discipliniran in obenem predan občinstvu. Tudi po 35 letih v glasbenem poslu vidno in slišno uživa, in še vedno je v izvrstni pevski in telesni formi, le bližnji posnetki kažejo na njegova leta.
Že vrstni red pesmi bi lahko bil predmet posebne obravnave. Bowie stopnjuje in v pravem trenutku sprosti napetosti, vzporedno izkaže vse kvalitete in nenazadnje, prilagodljivost. Tako se rockovsko naravnane pesmi izmenjujejo s funkovsko plesnimi, za predah poskrbi z akustično verzijo Loving The Alien, najtežje delo pa ga čaka v pevsko delikatnih The Loneliest Guy in Bring Me Down The Disco King. Vse izpelje brezhibno, s sproščenostjo in zavzetostjo, ki je lastna le celovitim odrskim umetnikom. Skoraj odveč bi bilo dodati, da spremljevalni glasbeniki brezhibno opravljajo svoj del posla (sicer pač ne bi bili v njegovi spremljevalni zasedbi). Velikih možnosti za izkazovanje veščin tu ni, ve se, kdo je glavni. Vseeno bi izpostavil basistko in pevko Gail Ann Dorsey, že zaradi lahkotnosti igranja in petja hkrati, kar najbolje izkaže v zahtevni izvedbi pesmi Under Pressure.
Bowie ne bi bilo Bowie, če ne bi izkoristil postprodukcijskih možnosti, in z zamiki, zastoji slike, preparacijo barv posegel v slikovni del prezentacije. Naj se ve, da spremljamo koncert preko medija, za »pravi« koncert je še vedno treba biti tam. DVD je pač »šele« druga najboljša izbira.
(Muska, december 2004)

Janez Golič