BRANCA
Symphonies nos. 8 & 10
(Blast First!, 1995)

"Hočem punk skupino", je kričal v lastno vzpodbudo Glenn Branca še tam konec 70-ih let. Časi so bili pravi, rock se je vrnil v svoje izhodišče, dogajal se je zopet na "ulici" in s strani mladine, ki je imela kaj povedati. Akademsko izobraženega Glenna Branco so navdušila ta izvorna načela, vrnitev k primarnim vzgibom in sestavil je kitarski orkester, ki je imel z običajnimi simfoničnimi sestavami prekleto malo skupnega. Moč 10 kitar, basa in bobnov bi res najlaže opisali kot "zid zvoka", ki mu je Branca odvzel vse običajne popularno-glasbene draži. Po 15-ih letih se pristop praktično ni spremenil, njegove kompozicije so po vrsti dosegle okroglo število in skoraj neopazno razvijajo osnovno idejo.
Izbira električne kitare je zgolj praktične narave, Branca je vmes že ustvaril simfonijo s prepariranimi sintesajzerji, a s podobnim počasi valečim in razvijajočim glasbenim ustrojem. Kontraverzno morda, a pomembnejše kot njegova dela so učenci, ki so položili izpit pri predmetu iz povsem novega pristopa igranja kitare. Med najeminentnejšimi sta oba glavna v Sonic Youth, zatem Michael Gira in Al Kyzis iz Swans in nazadnje še Page Hamilton iz Helmet. Če vemo, da je "zvok" zadnjih simfonij zakrivil Wharton Tiers, ki ne pozna milosti, potem imamo zopet opraviti z radikalnim izdelkom, ki hrumi in buči skozi stalno inteziteto kitar. In ponuja snov za nove rodove raziskujočih in razmišljujočih glasbenikov.
(Tribuna)

Janez Golič