Intervju: BRANKA SMODIŠ (Baby Can Dance/Baby Blue Gun)


Na skupino Baby Can Dance sem postala pozorna, ko sem pred leti nekega popoldneva slišala njihovo priredbo pesmi White Rabbit (pesem Grace Slick, ki je osnovana na pravljici Alice v čudežni deželi) legendarnih Jefferson Airplane, skupine, za katero sem menila, da ni pri nas pustila kakšne posebne sledi. Napaka!
Naivni, nepopustljivi in idealistični ustvarjajo Baby Can Dance svojevrstno rockovsko, blues glasbo. Leta 1994 nastopijo na Novem Rocku in izdajo kaseto pri založbi FV. Leta 1995 izdajo v samozaložbi masterizirane posnetke v digitalni obliki ter posnamejo vidoespot. Sledi pogodba z založbo Statera, ki je posredno kriva, da se je skupina po izdaji drugega albuma, Move My Heart, spomladi leta 1997, spet začela pojavljati v medijih. Album Move My Heart je prežet z osebnoizpovedno liriko pevke Branke Smodiš, ki z iskreno preprostimi besedili presega banalnost ostalih slovenskih tekstopiscev in tekstopisk. Vendar niso samo besedila, ki so me prepričala. Tu je tudi Brankina interpretacija, njeno občutenje glasbe, njena vpetost v mešanico melodije in vokala. Popolna potopitev v globine glasbenega izražanja. Tu je Branka dejansko tudi najmočnejša. Na odru. V bendu. Ali v skupnem, intimnem, stranskem projektu, ki ga vzporedno z bendom peljeta Branka in Dragan pod imenom Baby Blue Gun.
Leta 2001 izide promocijski CD Nothing To Touch, pod katerega se podpišejo Branka Smodiš, Dragan Tomašević, Maček, Pavle Rakar in še nekaj gostov, zbrani pod skupnim imenom Veryused Artists. CD je oblikovala, financirala in natisnila skupina sama in to v pičlih 150 izvodih. Namen projekta je predvsem uživanje ob prepletu ustvarjanja zdajšnjih in poustvarjanja nekdanjih glasbenih referenc, ki so jedro skupine izoblikovale sredi osemdesetih let (gre za bende Joy Divison, New Order, Bauhaus, Virgin Prunes, Gang Of Four, Cocteau Twins, Siouxsie & The Banshees, Talking Heads, The Gun Club, Komakino…). Projekt je uspel, čeprav kot pravi Branka, deluje povsem izven vseh standardov in nenapisanih pravil... CD bomo dotiskali ponovno v butični izdaji, mogoče ga bomo ponudili tudi kakšni domači založbi...mogoče pa bomo ustanovili kar svojo.
Nadaljuje se torej samosvoja zgodba Branke Smodiš, ki veliko raje poje kot piše. Ker stoji neomajno na stališču, da je njeno ukvarjanje z glasbo tako spontano, da tega nikakor ne moremo enačiti z umetnostjo. In iskanjem kakršnih koli globjih smislov. Glasba kot (samo)sprostitev. Glasba lahko tudi kot ali le zabava. Glasba, kot kanaliziranje odvečne energije. Glasba, kot način izražanja. Glasba in besede na način Branke Smodiš.


Kdo si, pravzaprav Branka Smodiš? Kakšna si bila kot otrok? Koliko je na tvoj glasbeni okus vplivalo okolje doma, koliko vplivi iz okolja?
Kdo sem? Če bi to vedela, bi bilo življenje nezanimivo. Verjetno sem to kar počnem. Kot otrok sem nekaj let preživela po bolnicah, drugače pa sem imela čisto normalno otroštvo. V osnovni šoli sem pela v pevskem zboru, tako kot marsikdo drug. Poslušala sem ABBO in Bee Gees. To je pa tudi vse, kar je v povezavi z glasbo do srednje šole. Takrat sem dojela, da je klubska scena in s tem tudi glasba to kar me zanima. Bilo je konec sedemdestih in ene prvih plošč, ki so se me prijele so bile London Calling Clashev, Paket Aranžman z Šarlo Akrobatom in prva plošča B52's . Rekla pa bi, da se mi je glasbeni svet obrnil na glavo z odkritjem Velvet Underground.
Te je poleg glasbe vznemirjala še kakšna druga oblika umetnosti? In kako te razvojne faze ocenjuješ danes?
Seveda. V življenje me zanima marsikaj. Zelo me je zanimala arhitektura, vendar sem po diplomi in delu v birojih enostavno šla na svoje in se začela preživljati z oblikovanjem. Verjetno zato, ker so na tem področju ideje hitreje uresničljive. Ne vem, kako bi faze svoje kreativnosti ocenjevala danes, ker se enostavno nisem nikoli spuščala v to. Sicer pa se vse te faze čez čas kristalizirajo v kakšni dobri idejni rešitvi.
O tem kar počnem pa ne bi govorila s stališča umetnosti, ker se enostavno nimam za umetnico. Tako tudi na glasbo ne gledam kot na obliko umetnosti, če pa že, ni vsaka glasba umetnost. Zame je glasba samo eno polje na določenem nivoju, v katerem lahko izrazim svojo kreativnost in nenazadnje je tudi odlična sprostitev.
Nimam se za neko rokerico, ki razmišlja samo o tem, kako in kaj z bendom in da se moj svet vrti samo okoli glasbe. V življenju me zanima in tudi delam še toliko drugih stvari, da se ustvarjanje glasbe izrazi le kot notranja potreba. Vaje, koncerti in snemanja so samo filter, skozi katerega izlijem svoje misli in občutke. Neke vrste psihoterapija, ki v mojem primeru deluje. Kar z drugimi besedami pomeni veliko pesmi v glavi, ki zahtevajo svoj prostor in čas in ti ne dajo miru, dokler jih ne postaviš na svoje noge.
Kdaj in kako te je povleklo v rokerske vode? Nastanek benda Baby Can Dance? Kakšna je bila tvoja vloga v bendu? Kdo je bil iniciator in tvoja vloga na samem začetku? Kako gledaš z nekoliko s časovne distance na to danes?
V rokerske vode sem padla sorazmeroma zelo pozno in to povsem po naključju, z nastankom benda oziroma s prvimi koncerti. Nikoli prej si nisem želela biti v bendu. Saj veš, običajno ljudje najprej hočejo biti v bendu, potem se šele vprašajo, kaj naj za vraga sploh počnejo v njem. Pri meni je bilo drugače.
Dejansko je Boris (basist Baby Can Dance) slišal nekaj demo posnetkov, ki sva jih posnela z Draganom (kitarist Baby Can Dance) in naju prepričal, da so stvari, ki jih delava OK ter da bo vaja z Robijem (bobnar Baby Can Dance) naslednji teden. Sliši se čisto enostavno. Vloge v bendu so bile torej dodeljene. Z marsikatero vajo smo se odpeljali v neznane vode. Naučili smo se poslušati drug drugega, slediti nekim prebliskom, presenečati z izvedbo, deliti osnovno idejo pesmi z drugo ali pa samo spustiti pesem in se vprašati, no pa poglejmo, kaj se bo zgodilo…In po enem od takih glasbenih tripov Robi izjavi to je bilo pa tako kot Tin Machine. Sledi pogovor o Bowieu, njegovih projektih in do imena benda, ki je tudi naslov ene od njegovih skladb, ni bilo več daleč.
S svojim čistim, tihim glasom sem bila na začetku vokalno daleč od tega, da bi se lahko slišala na vajah, kaj šele, da bi vse skupaj zvenelo kot nekaj resnega. Zato sem se večino časa drla, dokler mi ni počil film in sem kar nekaj časa porabila, da sem Draganu dopovedala, da z dinamiko v bendu ne bomo zveneli prav nič manj rokersko kot smo. Samo še bolj zanimivo bo. In šele čez čas in tudi po izkušnji z napovedovanjem na Radiu Študent, sem se lahko bolj posvetila izvedbi samega komada kot pa večni borbi s tem občutkom, kdaj me bo kdo pohodil…
Celotno početje je imelo neko rdečo nit iskanja, do kod smo z glasbo sposobni iti, oziroma iskanje odgovora na večno vprašanje o vesolju, življenju in sploh vsem je
Si glavna tekstopiska v bendu. Kdaj in na kakšen način nastajajo teksti v bendu Baby Can Dance? Koliko slediš navdihu in koliko se morebiti prilagajaš bendu in strukturi komada ali samemu glasbenemu žanru?
Res je, da besedila večinoma pišem sama. Vsaka pesem je zgodba zase in ko imaš zgodbo, ni težko poiskati besed. Besede kar same pridejo na svoje mesto. Ne bremeni me, kako pomembne, pametne ali nenavadne besede bodo v tekstu, niti zakaj so v angleščini. Zanimivo je, da stvari napišem samo, če jih zapojem, oziroma skozi melodijo iščem besedne zveze. Melodični zgradbi pesmi je podrejeno vse ostalo. Popolnoma sledim navdihu in se prilagodim skladbi, odvisno pač od projekta, v katerem se stvari dogajajo. Ne razmišljam o melodiji, ampak jo samo zapojem, kar tako. Recimo, kot odgovor na kitarsko frazo ali ritmično strukturo. Nikoli pa ne delam pod pritiskom, ker pač ni potrebe. Užitka tudi ne.
Kako je srečanje z Draganom spremenilo tvoje življenje? Glasba pred in po Draganu? Branka pred in po Draganu?
Mislim, da ga je pošteno spremenilo. Glasbo tudi.
Vse skupaj pa se je začelo iz čistega dolgcajta. Res je, da sva prvo pesem napisala z Draganom po koncertu Sonic Youth v Šentvidu, drugo za bend Komakino... itd. To so bili pač zgolj slučajni prebliski, sem si mislila. Po razpadu Komakina se je Dragan definitivno odločil, da ne bo več igral v bendu, vendar je vseeno vsak dan vzel kitaro in iskal dva izgubljena akorda... doma na postelji, pred televizijo, medtem ko je jedel... dva ena in ista akorda celi dve leti. Za znoret. Končno sem se odločila, da se mu je bolje pridružiti kot pa dopustiti, da mi popustijo že tako slabi živci. Začele so se razvijati prve ideje in prva besedila... nenazadnje je Dragan včasih dodal tudi tretji akord... včasih sem pa tudi čisto sama kaj naredila, recimo s pomočjo sintha... To so bili začetki.
Veliko mi je pomenilo, ko sem dojela, da znam funkcionirati tudi v bendu, da znam tudi na vaji biti kreativna, da se znam prilagajati... Tudi zdaj, ko delam s toliko različnimi ljudmi, ne čutim nobenega pritiska na samosvojost izražanja ali pa na svoj ego. Pritisk kogarkoli, ki bi mi govoril kaj naj počnem in kaj ne...
A si imela kakšne glasbene vzornice? Kako si oblikovala svoj glas? Svoj način petja? Kdo te je pri tem najbolj navdihoval?
Aha. Billie Holiday.
Mislim, da je vse kar sem naredila glede glasu to, da sem se naučila uporabljati prepono. Kadar hočem... Ko pojem, ne mislim. Ne pojem zato, da bi vadila ampak, da bi naredila kaj novega. Nikoli nisem razmišljala o samem načinu petja.
Zakaj misliš, da je predvsem v rockovskem poslu, tako malo aktivnih žensk? Kakšen je tvoj komentar? A je zato rokenrol, gledano v najširšem kontekstu besede, res moški?
A si o sebi kdaj razmišljala v terminih spola? Koliko ti tvoja ženskost pomaga ali ovira pri delu? Koliko seksizma si (če si) kdaj začutila na odru, npr. ali kje drugje?
Res je malo aktivnih žensk v tem poslu. Zato pa za veliko večino moških stojijo ženske. Malo je pa moških, ki bi stali za žensko, oziroma jo vzpodbujali pri njeni kreativnosti. Večina je takih, ki sledijo stereotipom svojih mam in bi žensko najraje zaprli med štiri stene in ji dali kuhalnico v roke.
Glede rokenrola pa mislim, da je splošno mnenje tako, da je moška zadeva. Pač, za dober rokenrol moraš imeti jajca. Saj obstaja tudi ženski rokenrol, ampak zgodovina rokenrola je že od Elvisa v moških rokah. Zgodovino pa itak pišejo vedno zmagovalci…Kaj pa moškim poleg nogometa še preostane?
Nenazadnje se veliko več denarja vrti v moškem svetu kot v ženskem. Tako pač je in nič ne kaže da bo kdaj za isto delo, recimo na splošno, ženska enako ali pa celo bolje plačana od moškega.
V osnovi pa rokenrol zares ne delim na moškega in ženskega ali črnega in belega... Nikoli nisem začutila, da bi me v bendu drugače gledali samo zaradi tega, ker sem ženska. Mogoče pod odrom ali za njim, vendar je to predvsem odvisno od posameznika. Zgodilo se mi je tudi, da me varnostnik ni spustil na oder in šele po pregovarjanju z Draganom je popustil ter izjavil zar češ ti ovakva na stage...verjetno je mislil, da sem preveč normalno oblečena za na oder...to je bilo v Puli na Art & Music Festivalu.
Kakšne spomine imaš na obdobje delovanja na Radiu Študent? In kako nasploh ocenjuješ medije in njihov odziv na rokovsko kulturo v Sloveniji? Kaj bi lahko bilo boljše? Koliko novega ti lahko nudijo? Kako so tebe spremljali in ocenjevali?
V celoti gledano je bil Radio Študent zame velika, pozitivna izkušnja. Vem, da sem bila obupna spikerica ampak vsaka šola nekaj stane. Marsikaj mi je postalo jasno in marsikaj sem se naučila. Vse to mi pomaga pri delu in predvsem sem sama sebi dokazala, da zmorem, čeprav sem čisto vizualni tip, funkcionirati tudi v verbalnem svetu. Recimo, da je to obdobje v življenju, ko res nisem imela kaj drugega za počet.
Medijev ne spremljam, vsaj ne v tolikšni meri, da bi lahko karkoli kritizirala ali pohvalila. Tistih nekaj prispevkov glede rokenrola, ki jih zasledim v najbolj množičnih medijih, so pa kvalitetno prej izjema kot pravilo.
Ne zanima me kaj glasbeni kritiki pišejo in si mislijo o meni ali skupini. Vse kar sem se naučila do zdaj je, da je tudi antireklama reklama.
Kaj vse se je spremenilo, ko je Branka postala mama? Kako uspeš koordinirati svoje življenske vloge? Komu ali čemu daješ prednost? Kako živiš danes?
Vse se je spremenilo. Marsikatera stvar v življenju je postala zelo pomembna, druga je pač izgubila svoj smisel. Otrok mi je dal novo življensko energijo in življenje je dobilo nove razsežnosti. Zdi se mi, kot da sem prej vedno nekam hitela, kot da se mi izteka čas in kot da zamujam nešteto velikih stvari. Počela sem marsikaj, nekatere stvari so ostale nedokončane, nekatere je povozil čas, nekatere so ostale. Zdaj je življenje podrejeno družini, imam pa kljub temu še vedno čas za vse, kar me zanima. Enostavno ločim stvari s katerimi se je vredno ukvarjati od manj pomembnih oziroma tistih, ki ti samo kradejo čas in energijo ter te pustijo praznega.
Kakšno glasbo spremljaš danes? Kaj vse se je spremenilo od prvega albuma Baby Can Dance do danes? Kako si dozorevala med vsem tem časom? Razvoj projekta Baby Blue Gun in Veryused Artists?
Čez dan običajno poslušam Radio Študent, če oni zatežijo, preklopim kam drugam, večkrat pa delam tudi v tišini. Spoznala sem tudi svet otroških pesmi. Glasbene scene pa nikoli nisem spremljala. Načelno sicer vem, kaj se dogaja, toda da bi takoj tekla v trgovino kupit kakšno novo ploščo...to se mi pa še ni zgodilo. Tudi marsikateri koncert sem zamudila...
Osnova tega, kar počneva z Draganom je v bistvu samo neko metanje idej iz sebe. Nimava niti posebne volje, niti potrebe, da bi se ubadala z nekimi finesami ali pa celo, da bi vadila. Velika večina glasbe je normalno prepuščena trenutnemu navdihu in le vnaprej dogovorjene (ali pa tudi ne) stične točke so tiste, ki ustvarjajo navidezno strukturo pesmi.
Med vsemi glasbenimi projekti je predvsem minilo veliko časa. Spremenil se je tudi moj pogled na svet in na glasbo. Nagibam se k minimalnim naporom za dokumentiranje nastalih pesmi. Vse kar je povezano z glasbenim poslom me ne zanima. Projekt Baby Blue Gun je nastal zaradi tega, ker so nekatere pesmi, ki sva jih z Draganom mislila narediti z bendom, enostavno boljše zvenele samo s kitaro in vokalom. Razlog je v tem, da si je Dragan upal spustiti v blues vode. Našel je nekaj novih uglasitev in začel uparabljati slide. Na ta način je vokal pridobil več prostora kot v bendu in tudi pesmi so drugače zastavljene. Zahtevajo svoj prostor, prostor, ki se kliče Baby Blue Gun. Z Draganom delujeva skladno kot tandem, zato ga tudi tolikokrat omenjam. Vem, da sva oba zmožna narediti svojo pesem, vendar imajo pesmi, ki jih narediva skupaj neko nevidno energijo, kjer obe melodiji, tako vokalna kot instrumentalna, ustvarjata občutek napetosti, oziroma vprašanja in odgovora, ali če hočeš, dveh polov, med katerima se marsikaj dogaja. To je zaprt, intimen projekt, za katerega mislim, da bo lahko deloval tudi čez dvajset let. Pri projektu Veryused Artists pa so stvari obrnjene navzven. Začetnika projekta sta Maček (vokal v skupini 2227) in Dragan. Projekt v osnovi temelji na ideji o sodelovanju z različnimi glasbeniki in je zastavljen odprto in pozitivno. Glasba je neobremenjena z dokazovanjem karkoli komurkoli, kaj se bo zgodilo, pa bo pokazal čas…
Kako ocenjuješ vlogo žensk v glasbenem poslu v Sloveniji? Kje vidiš potencijale? Kako gledaš na nove bende, nove žanre, nove ženske v rocku?
Hahaha. Za odgovore na ta vprašanja pa res nisem pravi naslov.
Kaj bi se pri nas, v Sloveniji moralo spremeniti, da bi se skupina tipa Baby Can Dance vrtela po radiu, se tržila, skratka živela?
Nič, oziroma vse. Vsaka skupina ve, kakšna so pravila igre na nacionalki ali pa na komercialnih radijskih postajah. Če te že v osnovi ne zanima komerciala, ampak recimo alternativa, tam enostavno nimaš kaj iskati, ker je cena samodostojanstva previsoka. Seveda obstajajo tudi izjeme oziroma bolje rečeno iskanje kompromisov na podlagi poznanstev in dobre volje. Glede skupine pa mislim, da bi se le ta morala v tem primeru spremeniti, spremeniti svoj odnos do glasbe in do glasbenega posla, ker se že v osnovi nočemo pojavljati za vsako ceno kjerkoli in se prilagajati komurkoli. Spomnim se, da smo nekoč eno uro pred oddajo v živo na tv zapustili studio, ker smo bili postavljeni pred dejstvo, da moramo igrati na playback, čeprav smo celo popoldne preživeli z inštrumenti v studiju čakajuč, da skupina pred nami konča z tonsko vajo. Igrali smo v Izštekanih leta 1999, v živo seveda. Tam sva tudi z Draganom prvič predstavila projekt Baby Blue Gun. V zadnjih letih pa se je skupina orientirala na samozadostnost igranja in iskanja svoje glasbe brez pojavljanja v medijih, kar pa ne pomeni, da ne bomo več izdali nobene plošče ali pa odigrali kakšen koncert. Če bi se spustili v ta posel profesionalno, oziroma realno pogledano amatersko s priokusom profesionalnosti, bi temu primerno tudi neka pričakovanja zrasla. Pod zunanjim pritiskom bi se razmerja v skupini gotovo spremenila in skupina bi po moje kmalu razpadla.
Kaj počenja Branka Smodiš takrat, ko je sama? Kaj te polni? Kaj želiš? Po čem hrepeniš? Kaj so tvoje obsesije?
Spim. Še vedno se najbolje počutim po dobrem spancu. Drugače pa dan začnem delovno, profesionalno, popoldne pa imam čas samo za otroka. Zvečer je včasih kakšna vaja, če ni, pa običajno delam pozno v noč...Tako mi je dan kar naenkrat prekratek. Sem workoholik in kot marsikdo z delom odganjam strahove, obsesije in... haha...nimam časa za obisk pri psihijatru.
Tvoji načrti za prihodnost?
O načrtih za prihodnost je res nehvaležno govoriti, še bolj pa pisati. V glavnem pa si želim postati še bolj normalna, kot mislim da sem.
(Knjiga 'Ko se mrtve prebudimo', november 2003)

Varja Velikonja