BROWN REININGER BODSON
Clear Tears / Troubled Waters
(Crammed Discs, 2013)

Če bi si še tako trudil in želel, primerjavam s Tuxedomoon se tule ni moč izogniti. Kadarkoli Steven Brown pihne v klarinet ali Blaine Reininger potegne po struni violine, se pojavi komorni duh njune matične zasedbe. Tudi sama bi se temu rada izognila. Brown se je celo vpeljal novo načelo pri kreiranju glasbe za plesno predstavo Clear Tears / Troubled Water, naslove skladb je s pomočjo matrike prevedel v zaporedje akordov, a tu to ne pomaga. Duh je še vedno tu, v zvoku, slogu, razpoloženju, v tej melanholiji in upanju po boljšem svetu.
Plošča Clear Tears / Troubled Waters je izšla v seriji Made To Measure, ki jo je založba Crammed Discs namenila scenski glasbi. Od sredine osemdesetih do sredine devetdesetih je izšlo 37 albumov dokaj različnih izvajalcev, med njimi so bili John Lurie, Hector Zazou in člani Tuxedomoon. Prav zaradi slednjih se je serija leta 2006 nadaljevala z glasbo za film Bardo Hotel. Clear Tears / Troubled Waters nosi zaporedno številko 39.
Tuxedomoon so že začeli kot del gledališke skupine Angels Of Light, bilo je daljnega leta 1977, in z avtorsko glasbo spremljali dogajanje na odru. Ker sta bila Brown in Reininger klasično izobražena glasbenika, čas pa prevratniški, je vse skupaj rezultiralo v izjemno odprto in za tisti čas izzivalno glasbo, ki je rušila mnoge stereotipe, predvsem tega o razmejitvi na nizko in visoko kulturo. Vmes so se člani Tuxedomoon raztepli po vsem svetu, kar je močno otežilo in upočasnilo njihovo delovanje, a vsake toliko se dobijo skupaj vsaj za krajšo turnejo (ali bolje napisano nekaj posamičnih nastopov) ali snemanje plošče. Na novo čakamo že dobrih šest let.
Brown in Reiniger sta tudi med delovanjem v Tuxedomoon že ustvarjala po svoje, ali solistično ali medsebojno. Tokrat sta se vsled povabila za pisanje in izvajanje glasbe za plesno-gledališko predstavo okrepila z mladim belgijskim kreatorjem sodobne elektronske glasbe Maximom Bodsonom. In zelo hitro ugotovimo, da se je njuno prepoznavno muziciranje zlahka adaptiralo na sodobne prakse. Celo bolj uspešno kot so se Tuxedomoon sredi osemdesetih nekako na silo poskušali adaptirati na tedanji sintetiziran zvok, ki je, bolj je poskušal biti moderen, hitreje je zastarel.
Že po nekaj zapisih s plošče je jasno, da so Brown, Reininger in Bodson tole glasbo v veliki meri 'krojili po meri' dogajanja na odru (in ne obratno). Glasba sledi neki drugi logiki, kot bi jo pričakovali na redni studijski plošči. Zapisi se razvijajo v nepredvidljivih smereh, mnogokrat preskočijo iz ambienta v pravi rafal hrupa, vmes ostajajo fragmenti, osnutki, ki bi se sicer razvili v kompleksne skladbe. Ali pa celotna zvočna podoba ostaja v ozadju, zgolj kot spremljava, in potem poslušalcu, ki predstave ne vidi, nekaj manjka. Mimo teh opazk je „neto“ vsebine še vedno v obilici, menim da celo več, kot na nekaterih ploščah Tuxedomoon s scensko glasbo, na primer na tisti, narejeni za instrumentalno opero Ghost Sonata ali film Bardo Hotel. Vmes nas preseneti pravi novovalovski fragment In The New World, tudi večplastna Utopia je delno vokalna, sicer je glasba instrumentalna in neverjetno prilagodljiva. Kar samo po sebi ni dovolj, fascinantna je avtorska in izvedbena veščina, vsega kar se Brown, Reininger in Bodson lotijo, zveni enako prepričljivo. Lahko so abstraktno eksperimentalni, tu prednjači Bodson z elektronskimi posegi škrtanja, praskanja in ambientalnega dronanja. Veterana Brown in Reininger se brez težav vključujeta s klasičnim instrumentarijem, ali pa Reininger preklopi na bas kitaro in uprizori trd post-punkovski rif.
Navkljub razdrobljenosti v celoti glasba na plošči prehaja iz začetne elektronske abstrakcije preko (pogojno) udarnejših skladb v sklepno komorno vzdušje. Proti koncu Brown in Reininger vzameta v roke klasična glasbila, le s klavirjem, violino in klarinetom odigrata nekaj osupljivih partov. Včasih res ne potrebujeta več.
Ob koncu se ne morem znebiti občutka, da bi iz teh zasnov lahko nastal zelo dober, celo odličen album Tuxedomoon. Še najbolje kar z Bodsonom v zasedbi. V vmesnem času nas namreč zasipajo le s kompilacijami redkih ali neizdanih posnetkov, ko je vendarle v njih še svež avtorski potencial. Del vzroka verjetno leži kar v tej vnebokričeči krizi glasbene industrije, ko je očitno glasbo lažje prodati/sproducirati za film ali gledališče kot na samostoječi plošči.
(Rock Obrobje, oktober 2013)

Janez Golič