BREED
Violent Sentimental
(Clawfist, 1994)
Liverpulski Breed niso novo ime na britanski glasbeni sceni, čeprav lahko z veliko gotovostjo rečemo, da širše niso znani. Na razvitem glasbenem trgu kljub vsemu stvari niso tako enostavne - debi album sicer ni težko izdati, pravi entuziasti bodo pač zbrali par 100 funtov in si recimo CD založili sami. Ampak ne gre le za to. Plošča polno zafunkcionira šele, ko se odvrti v pravih radijskih oddajah, ko se pojavijo resne recenzije, ko album zaide v prave trgovine in preko njih v roke pravih kupcev, skratka, ko album zavzame določeno mesto v zavesti spremljevalcev glasbenega dogajanja. Breed so na to čakali tri leta. Medtem so z demo posnetki večkrat gostovali pri slavnem britanskem D.J.-ju Johnu Peelu, svoj 1.singel so izdali le na 7 inčnem vinilu in se razdajali po neuglednih klubih širom Anglije. Po "zaslugi" njihovih delovnih principov, se stvari niso drastično spremenile niti po izidu albuma "Violent Sentimental" konec lanskega leta. Simon Breed, Steven Hewitt in Andrew Park se izogibajo običajnemu teku stvari, z albuma (še?) niso sneli singla niti posneli video spota, dandanašnji obvezna spremljevalca uspeha v popularni glasbi. Zato pa je prvo priporočilo neodvisna založniška hiša Clawfist (Gallon Drunk) in producent Phil Wright (tudi Gallon Drunk, Stereolab in That Petrol Emotion).Izpovedna moč plošče "Violent Sentimental" izhaja iz razcepljenosti glavnega protagonista Simona Breeda, ki na eni strani brede po mehkužni britanski neodvisni produkciji in po drugi išče univerzalni rockovski jezik. Običajno gradi na enostavni glasbeni predlogi, vse kar temu dodaja, pa ločuje odlične od povprečnih. Stalno prepletanje kitarske igre okoli osnovne melodike nikoli ne dolgočasi, Simon pa vse poudarja še z natančno vokalno artikulacijo. Uvodna pesem "Gospel According To Love" spomni celo na Mudhoney, zatem pa se Breed umirijo in svojstvene kvalitete izkažejo v dinamičnih baladah "Hard Cash" ali "Leadheart Weighs The Anchor Down". Posebna hvala gre že omenjenemu producentu Philu Wrightu, ki je zvok prilagodil trenutnemu razpoloženju in ostal v okvirih dobrega okusa. Breed pač niso revolucionarji, razvoj rockovske godbe se zaradi njih ne bo premaknil niti za milimeter, a so eden redkih primerov polne predanosti, ki se zaenkrat odvija še daleč stran od množice tipa MTV. A zato še ni bojazni, da jih pravi ljubitelji ne bi našli.
(Rock Vibe)
Janez Golič
