SIMON BREED
The Smitten King Laments
(Re-Action Recordings Ltd, 2008)
Simon Breed ni novo ime na britanski neodvisni sceni, daleč od tega. Le da nikoli ni prestopil v višjo ligo popularnih, ne s skupino Breed ne kasneje, ko je nadaljeval pod svojim imenom. Že dejstvo, da je v začetkih 90-ih let skupino poimenoval kar po svojem priimku kaže, da je od nekdaj želel držati večino niti v svojih rokah. Breed so uspeli objaviti dva albuma, predvsem drugi Violent Sentimental je kriminalno spregledan, sicer je zabeležil določeno kritiško hvalo, tudi zato, ker ga je objavila londonska založba Clawfist, pa tudi John Peel jim je bil naklonjen, ampak dlje od nastopov po manjših klubov skupina ni prišla. Potem je propadla založba Clawfist (menda ne zaradi njih?), zapustil jih je bobnar Steve Hewitt oziroma si je našel boljšo »službo« pri Placebo, in Simon Breed je ostal sam. Dolga leta je nastopal priložnostno, šele pred nekaj leti je kariero vzel zares in začel svoje posnetke vsaj deliti na CD zapečenkah na svojih koncertih. Počasi, korak ta korakom je prišel vsaj do položaja, ko je ogreval nastope bolj zvenečih imen (Nicka Cavea npr). Šele lani je uspel objaviti maksi singel in letos končno solistični dolgoigrajoči prvenec The Smitten King Laments.
Ploščo uvede kratka vinjeta The Unhappy Fish – in že trasira osnovne premise albuma. Večina pesmi je na površju »žalostnih«, in naprej, kar nekaj pesmi prispodobe išče v živalskem svetu. Takoj naslednja je I Spy The Spider, ta že daljša pripoved, kjer Simon Breed izkaže poglavitne kvalitete. Je odličen pripovednik, luciden v razkrivanju medosebnih odnosov, ki jih sicer večinoma zavija v metafore. Tudi oblika pesmi se izvija klasični delitvi na kitice in refren, zdi se celo, da bi Simon Breed lahko uspešno odpel vsako besedilo, za vsako bi našel pravi ritem, rimo, poudarke… In naprej se zdi, da so najprej nastajala besedila. Da se Simon s petjem prilagaja temu in zato pesmi nekako ne stečejo. Niti ne ostanejo v spominu, čeprav je petje melodično in glas markanten. Pušča vtis neizživetosti, glasba se ne odpre, se ne sprosti. Raje implodira vase in predvsem, Simon najraje ostaja le pri spremljavi akustične kitare. Le pesem Finish My Book nekoliko zadiši po starih Breed, le takrat se Simon nekoliko odpre. Ostaja občutek, da bi, če bi le želel, svoj potencial razvil v priljudnejšo godbo. Tistih nekaj sodelujočih je le v vlogi spremljevalnih glasbenikov, ne dodajajo nič bistvenega. Morda tudi zato, ker tako Simon Breed lažje prenese te pesmi v solističen nastop.
Še enkrat imam občutek, da bo tudi ta plošča ostala le v rokah zvestih ljubiteljev, poti do ušes širšega poslušalstva pa ne bo našla. Če tega ne zmorejo (na daleč podobni) American Music Club, potem ima Simon Breed toliko manj možnosti. Ampak komu mar, plošča je na voljo, kdor išče tovrstno glasbo, jo bo menda našel.
(Rock Obrobje, marec 2008)
Janez Golič
