Portret: Jacques BREL

Ker mu v šoli ni šlo najbolje, je sam zaprosil za čimprejšnji vpoklic v vojsko, po odsluženem vojaškem roku pa ga je zaposlil oče v svoji tovarni embalaže. Vsi ti sistemi so pustili nanj močan vtis, rutinsko pisarniško delo je njegovi umetniški duši kmalu postalo utesnjujoče. Tudi mlada družina ga ni osrečevala, takoj po rojstvu druge hčerke France se je leta 1953 odločil zapustili Bruselj in poskusiti srečo v njemu tako ljubem središču šansona, literature, gledališča in boemov, v Parizu.

PRIHAJAM (J'Arrive)

Še v Belgiji je objavil ne pretirano uspešen singel, a dovolj, da je do njega prišlo povabilo o morebitnem snemanju in nastopanju v Parizu. Da naj kar pride, ga že pokličejo. Ko klica ni bilo, vrnitev v Bruselj pa bi zanj pomenil poraz, se je nastanil v cenenem hotelu in nastopal povsod, kjer si je le izprosil angažma, pri tem mu je pomagal »anarhistični« šansonjer Georges Brassens. Odzivi občinstva so bili od zadržanih do odklonilnih, francoski kritiki bi ga najraje poslali s prvim vlakom nazaj v Bruselj. V najeti hotelski sobi si ni pustil vzeti sanj, še bolj zavzeto je pisal in se prijavljal na vse možne avdicije, naj si bo kot pevec ali igralec. V njegove pesmi so se kmalu prikradli prizori, ki jih je videval skozi okno s pogledom na stransko ulico - podnevi klošarji, ponoči prostitutke. Vse je postalo lažje, ko je Brel spoznal menedžerja Georgesa Pasquierja, znanega po psevdonimu Jojo, s katerim sta postala neločljiva prijatelja. Naslednji prelomni korak pomeni pridružitev dveh klasično izobraženih pianistov, Francois Rauber mu je pomagal pri aranžmajih pesmi in pri snemanjih, medtem ko ga je Gerard Jouannest spremljal na koncertih. Na odru je Brel lahko odložil kitaro in sprostil roke v nenavadno sugestivne gibe, ki so vsaj na začetku prestrašili občinstvo, ki so bili vajeni elegantnih pevcev in pevk kot so bili Charles Aznavour, Juliette Greco, Gilbert Becaud... Brelova besedila vsekakor niso bila lahkotna, večinoma so opisovala bedo eksistence, ki se je za povrh še klavrno končala. Poleg Brassensa je njegov talent odkrila pevka Juliette Greco, ki je na nastopu v prestižni pariški dvorani Olympia zapela njegovo pesem Le Diable (Ca Va). Ob tem je znala reči: »Ta pesem te povsem prevzame, skrajno subverzivna je, skrajno nasilna«. Le nekaj mesecev kasneje je tam nastopil tudi Jacques Brel, resda le kot hitra zamenjava za odpadlega nastopajočega, pa vendarle.
Leta 1963 je v edinem intervjuju za vodilni angleški glasbeni tednik Melody Maker izjavil: »Obseden sem z grdimi in neprijetnimi stvarmi, o katerih ljudje ne želijo govoriti. Mene zadovolji le borba. Rad imam strah, rad se učim, rad sprejemam udarce v obraz.« Pogumno je pogledal v temne kotičke človeške duše, preziral buržoazijo (Les Borgeois), za katerega je imel posebno pojasnilo, spet za Melody Maker: »Meščanstvo je oblika materializma. Vse to ubija sanje. Pomeni nezvestobo srcu. Ti ljudje se hitreje starajo«. Preziral je flamski nacionalizem (La Flat Pays), pisal pesmi o osamljenosti, hrepenenju (Seul, Au Suivant) in smrti (Amsterdam, La Mort). Osebne izkušnje je vedno preoblikoval v univerzalno sporočilo: »Pesem nikoli ne govori o eni ženski, ampak o določenem tipu ženske, nikoli o določenem moškem, ampak o desetini teh«.
Na poti k slavi Brel ni poznal počitka, le da je bila slava zanj le merilo umetniške vrednosti. Posnel je po dva albuma letno, imel kar po več nastopov v večeru oz. noči, tudi do rekordnih šest. O njem je krožila šala, da so njegovi koncerti kot pariški metro. Če ti eden uide, samo počakaš, in že pride naslednji. Preden je pesmi posnel v snemalnem studiu, jih je vedno do konca izpilil na koncertih. Snemal je skupaj s spremljevalnimi glasbeniki, praktično v živo, brez nasnemavanj. Tonski tehniki so ga imeli radi, saj izvedbe ni ponovil več kot dvakrat. Uspeh ni izostal. Pesem Quand On N'a Que L'amour je postala prva uspešnica, sledile so La Valse A Mille Temps, s katero je pokazal izjemne vokalne sposobnosti, Madeleine, in leta 1959 končno Ne Me Quitte Pas, ki jo je posvetil pevki Zizou: njuna zveza je bila tedaj javna skrivnost. Takorekoč istočasno je napisal pesem Isabelle, posvetilo svoji tretji hčeri, čeprav zanj nekaj kot očetovstvo ni obstajalo, ni bilo del njegovega poslanstva. Pravzaprav je več časa preživel z drugimi ženskami, kot s svojimi štirimi doma. S tem protislovij ni konec. Po eni strani je bil kritičen predvsem do Flamcev, posmehoval se je njihovemu nacionalizmu, a se je vedno predstavljal za belgijskega pevca. Posebej prav mu je prišlo, ko so ga francoski novinarji spraševali o aktualni francoski politiki. »Me ne zanima, sem Belgijec«, je odgovoril. Študentsko gibanje leta 1968 je prav tako označil za neumnost, »nič se ne bo spremenilo«, je pribil. Čeprav je svoje poslanstvo vzel hudo zares, vse kar je počel, je želel izpeljati dosledno in za vsako ceno, o lastnem početju ni imel visokega mnenja. »Skladanje pesmi je podobno zlaganju opek«, je rad orisal svoj »poklic«, ali »pop pesem je konec koncev proizvod, ki se kupi, porabi in zatem zavrže kot embalažo. Če bi imel kak talent, se ne bi mučil s pisanjem pesmi. Naša ničevost nas sili v akcijo do dna naših misli«.

NE ZAPUSTI ME (Ne Me Quitte Pas)

Pesem Ne Me Quitte Pas ga je izstrelila med zvezde francoskega šansona in nenazadnje po zaslugi številnih izvedb te pesmi v angleščini, se je Jacques Brel lahko podal na obširne turneje tako po takratni Sovjetski zvezi kot Združenih Državah Amerike, čeprav ni napisal ne zapel niti ene pesmi v angleškem jeziku. Na nastopu v newyorški Carnegie Hall je celo vprašal občinstvo, če naj na kratko povzame vsebino pesmi v angleščini, in v odgovor je dobil le huronski »ne«. V New York Timesu pa se jim je zapisalo: »Čeprav občinstvo ni razumelo niti besede francosko, je lahko razumelo čustveno sporočilo tege, kar je govoril Jacques Brel. S svojimi dolgimi rokami, prožnim telesom, ekspresivnimi dlanmi, močnim glasom in nagajivo zabavnimi nogami, je postal obupan mornar v amsterdamskem pristanišču, starček, ki čaka na smrt, plašen obtoženec ali celo umirajoči bik pod žgočim španskim soncem«.
Povečana priljubljenost je preko medijev nasilno posegla v njegovo zasebno življenje. Ko so novinarji objavili intervju z ženo Miche in ko je ta razkrila, da Jacquesu več pomeni kariera kot družina, mu je dokončno prekipelo. Poslej je zavrnil večino prošenj za intervju, le občasno je še pokramljal z levičarskimi časopisi in s tistimi novinarji, ki so se želeli pogovarjati o njegovem delu. Pomenljiva je še ena njegova izjava: «Jaz – delam zase. Ker če bi pel zato, da bi zadovoljil koga drugega, bi se počutil kot prostitutka. Osebno, ne želim biti uslužen,« in drugič je bil še bolj narcističen, ko je razkril svojega največjega vzornika: »Iskreno povedano, jaz sam.«
Ne le medijski pritiski in zahteve oboževalcev (niso ga izpustili z odra, če ni zapel Ne Me Quitte Pas), tudi siceršnji napori na turnejah skupaj z razvadami, ki se jim Brel ni želel odpovedati, so ga že leta 1961 'prisilile' k napovedi, da bo prenehal z nastopanjem. Za razliko od večine podobnih »groženj« popularnih izvajalcev, je Jacques Brel to nekaj let kasneje tudi uresničil. V Parizu se je od številnih oboževalcev poslovil s serijo petnajstih razprodanih nastopov v dvorani Olympia, trajalo pa je še pol leta, da je izpolnil vse vnaprejšnje dogovore in imel svoj zadnji nastop maja 1967 v manjšem francoskem mestu Roubaix.
Četudi se je Brel umaknil s koncertnih odrov in mu pisanje pesmi ni šlo več od rok (kasneje je na primer na novo posnel kar stare pesmi), so zanj 'skrbeli' drugi. Scott Walker je na prvih samostojnih ploščah posnel 9 njegovih pesmi, kasneje zbranih v album Scott Walker Sings Jacques Brel. O njegovem vplivu pravi: »Brel redko ponuja rešitev, ampak čudovito opisuje zmedo sveta«. V doslednejših prevodu ga je pel Mark Almond, bolj svobodno ga je prevajal Rod McKuen… Slednji je pesem La Moribond prepesnil v Seasons Of The Sun tako, da je iz besedila izločil vse grdo, predvsem odkrito spolnost. Pesem je že leta 1964 postala manjši hit skupine Kingston Trio in osem let kasneje edina uspešnica kanadskega pevca Terryja Jacksa. Odlično so se prodajale različne kompilacijske plošče, izdane v deželah širom sveta, nekaj so prispevale uspešne priredbe v izvedbah drugih, Jacques Brel pa je brezskrbno užival v natanko tistem, kar je želel početi. Na koncertni oder bi stopil le, če bi mu šlo res za nohte. Stradati ni več želel. »Če bi moral cel mesec nastopati za to, da bi mirno živel leto dni, bi to storil brez oklevanja. Sicer pa niti najmanj ne pogrešam odrskega nastopa«.
Ko je nazadnje nastopil v newyorški dvorani Carnegie, je izkoristil priložnost in si ogledal predstavo Človek iz Manče, na oder postavljen roman Don Kihot. Takoj se je navdušil nad glavnim likom in se odločil, da predstavo postavi v Francijo, seveda bi sam odigral glavno vlogo in napisal nekaj glasbe. Ironično morda, prav v istem času je prevajalec njegovih besedil v angleščino Mort Shuman na oder Broadwaya postavil muzikal Jacques Brel Is Alive And Well And Living In Paris. Predstava je bila osnovana na prevodih 25 Brelovih pesmi, zaradi težavnosti prevoda je Shuman besedila močno priredil in zanje pripravil preprostejšo glasbeno spremljavo. Kasneje se je Shuman celo preselil v Francijo in tam naredil solidno glasbeno kariero. Predstava Brela ni pretirano navdušila, ko so muzikal posneli tudi na filmski trak, se je priključil le toliko, da »igra« obiskovalca v gledališču.
Ko je Brel zapustil koncertne odre, se je posvetil svoji drugi veliki ljubezni, filmu. Igral je v dvanajstih celovečernih filmih, dva je tudi režiral. No, ni ravno blestel. Če si ne bi prej ustvaril »imena« v glasbenem svetu, bi se kot igralec težko uveljavil. Vse skupaj je na glavo postavila bolezen. Le nekaj tednov po smrti zvestega spremljevalca, njegovega Sanche Panze, Georgesa Pasqueirja - Jojoja, so zdravniki odkrili neozdravljiv tumor na pljučih tudi pri Jacquesu Brelu. Kmalu zatem se je preselil na otok Hiva-Oa v francoski Polineziji z željo, da bi najraje umrl sam. Zadnji dve leti življenja je večinoma preživel na jadrnici in v privatnem letalu na poteh med markeškimi otoki. Naklonjenost do dolgih, samotnih potovanj je strnil v izjavo: »Ker tvegaš življenje in ker si odvisen od sebe. Spet me je strah, na odru ni bilo tega tveganja. Moški ni narejen za sedenje v pisarni. Počutim se kot pri petnajstih letih, kot Vasco Da Gama. V Belgijo se je vrnil le še na zdravniški pregled, v Francijo zaradi snemanja albuma, po desetih letih prvega z novimi pesmimi. Objava albuma preprostega naslova Brel je postal nacionalni dogodek, čeprav je Brel založbo prosil, naj izdaje ne spremlja velika promocijska kampanja. Morda se je celo bal, da se bo plošča slabo prodajala, Brel se pač ni prilagajal glasbenim trendom niti ni ustvarjal škandalov kot na primer Serge Gainsbourg. Bojazen je bila odveč, ljubitelji so celo noč pred napovedanim izidom čakali pred vrati trgovin s ploščami, že v prvem tednu je bilo prodanih milijon primerkov te introspektivne plošče. Žalobni ton večine pesmi bi morda koga zavedel, a besed »trpkost« in »obup« ni bilo v njegovem besednjaku. »Morda se zdijo moje pesmi žalostne, morda izgledam žalosten tudi jaz, ampak ni tako. Imam se za srečnega človeka«, je moral večkrat pojasnjevati. Dan po objavi plošče je Jacques že letel nazaj na Polinezijo…
Leta 1978 se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo. Poleti je še zadnjič obiskal Pariz, kjer je ostal v bolnišnici do smrti 9.oktobra. Pokopan je na otoku Hiva-Oa, le nekaj korakov stran od slikarja Gauguina.

NIMAM ZAHTEV (Sans Exigences)

Jacques Brel je glavni pečat pustil v francosko govorečih deželah. Pravijo celo, da bi samo o knjigah o njem lahko napisali knjigo, čeprav je le Alan Clayson napisal njegovo biografijo v angleškem jeziku. Njegove pesmi so že v času njegovega življenja veliko prevajali v angleščino, peli so ga praktično vsi croonerji, pevci žametnih glasov, pel ga je Sting, celo Celine Dion, belgijski pevec Arno in seveda vrsta francoskih šansonjerjev. Morda je najbolj znana med temi Juliette Greco, napisal je nekaj pesmi posebej zanjo. Njegov vpliv je tehnično seveda nemogoče izmeriti. Scott Walker in Marc Almond sta objavila vsak svoj album priredb njegovih pesmi. David Bowie je že leta 1972 posnel pesem Amsterdam in jo objavil na hrbtni strani singla, v koncertni predstavi Ziggy Stardust pa si je izposodi nekaj verzov iz pesmi La Mort. Isto je pel še na turnejo leta 1996. Na Broadwayu se občasno še daje na ogled muzikal Jacques Brel Is Alive And Well And Living In Paris, pri nas ga je nedavno »uprizoril« v obliki monodrame Senca tvoj'ga psa Branko Završan.
Jacques Brel je objavil približno 200 pesmi. Zatrdil je, da jih je še toliko ostalo le v beležkah oziroma jih nikoli ni dokončal. Za zapuščino skrbi hčerka France preko Jacques Brel International Foundation. Vsako okroglo obletnico smrti spremlja kakšna nova obširna pregledna zbirka. Ob 20.obletnici je bila to kolekcija desetih CD plošč L'Integrale, kot pove naslov, so na ploščah zbrane vse do tedaj objavljene pesmi. Ob 25.letnici njegove smrti se je zbirka razširila na 16 plošč Boite a Bonbons. Predvsem zato, ker so posnetki razvrščeni po dejansko objavljenih ploščah, te pa so bile predvsem v zgodnjih letih relativno kratke, v obliki 10 palčnih vinilk. Predvsem je vreden »bonus«, plošček napolnjen z dotlej neobjavljenimi zgodnjimi radijskimi posnetki iz leta 1953, ki kažejo na eruptivno ustvarjalnost Jacquesa Brela v tistem zgodnjem »pariškem« obdobju. Kar nekaj teh pesmi je v drugačnem aranžmaju posnel dosti kasneje. Izbor, zgoščen na dveh CD ploščah, nosi naslov Infiniment, navduši predvsem z izvrstno remasteriziranim zvokom, posnetki, stari tudi 50 in več let zasijejo z novimi podrobnostmi, kar je pri Brelovi silni dinamični pripovedi ključnega pomena. Ob isti obletnici je izšel še trojni DVD Quand On N'a Que L'amour s sedmimi urami televizijskih nastopov, koncertnih posnetkov in intervjujev. Na vseh teh izdajah so prvič objavljene pesmi, ki jih Brel izrecno ni želel objaviti na svojem zadnjem albumu, ker da niso dokončane. Je prav, da se avtorjevih želja ne upošteva? Potemtakem bi bili prikrajšani za vse Kafkine romane.
Letos mineva 30 let od njegove smrti. Glasba Jacquesa Brela ni izgubila na prodornosti in konec koncev aktualnosti, saj nikoli ni bila posiljeno moderna. Brel je imel redko strast in sposobnost, da je pisal besedila, ki so »čudovito opisovala zmedo sveta«, jih umestil v spevne, a še vedno kompleksne pesmi in jih nazadnje znal od vseh najbolje interpretirati, če ne kar po gledališko odigrati »vlogo« na odru.
Ob letošnji obletnici hčerka France oziroma Jacques Brel International Foundation že dlje časa pripravlja dokumentarni film, spregovorili naj bi vsi še živeči spremljevalci Jacquesa Brela. Glede na porast igranih filmov posnetih po biografijah glasbenih ikon, ne bi bilo nič nenavadnega, če bo ob naslednji obletnici nastal tak film tudi o burnem življenju in delu Jacquesa Brela.
(Izjave so povzete iz knjige The Biography Alana Claysona in z trojne DVD zbirke Quand On N'a Que L'amour)
(Muska, september-oktober 2008)

Janez Golič