JACQUES BREL
Comme Quand On Etait Beau 3xDVD
(Universal, 2003)

Pa le pridejo prav, obletnice. So pač krasen izgovor, da se spomnimo za nazaj, čeprav je bilo verjetno le vprašanje časa oz. tehnologije, da je založba Universal obelodanila bogato zapuščino slikovno-glasbenega gradiva belgijskega pevca šansonov, Jacquesa Brela. Lani 9.oktobra je namreč preteklo natanko 25 let od njegove prerane smrti (dopolnil ni niti 50 let), po množini objavljenega gradiva pa spomin nanj niti najmanj ni zbledel. Po trojni zbirki DVD plošč, škatli 15-ih cedejev s celotnim opusom audio posnetkov in za manj zahtevne le dvojno kompilacijo Infiniment, se bo spomin ne le ohranjal, po videnem in slišanem sodeč kvečjemu še krepil.
Vsebina DVD-jev je nadvse bogata - dobrih 7 ur koncertnih, predvsem klubskih posnetkov, TV nastopov, glasbeni vložki iz igranih filmov in vmes izbrani pogovori z Brelom. Ti so izvrstno vklapljajo v celotno zgodbo – razgrinjajo drzne odločitve, najprej selitev iz zanesljive službe v očetovi tovarni naravnost v Pariz, kamor jo Brel mahne sam s kitaro; kaže načine skladanja pesmi (evidentno v prigodi ob naročilu pesmi, ki jo je Brel spisal v treh urah, med vožnjo z vlakom med Brusljem in Parizom), intrigantno primerjanje s športnikom Jazyjem, ki je podobno, leta 1966, v času največjih uspehov, odločil končati kariero. Da, Brel je zaprisegel, da po petnajstih letih stalnega naprezanja ne bo več nastopal, in (za razliko od mnogih drugih s podobnimi obljubami) res ni. Kajti, kot umetnik je čutil, da fizično ne zdrži več, da ne more dati tistega, kar zahteva od samega sebe, potem pa raje nič. Posvetil se je igranju v filmih, še vedno je skladal pesmi in snemal, in nekaj glasbenih točk iz le-teh je prav tako zabeleženih na DVD-jih. Tudi iz kabareja Don Kihot, ki najbolje razkriva njegovo sledenje sanjam, ga izpostavlja kot romantičnega junaka, ki za uresničitev sanj pripravljen narediti vse.
Najboljši del so posnetki v živo. Osupljivo prepričljivi so, za solo pevca nenavadno doživeti, saj je Brel že po nekaj pesmih povsem premočen, ne toliko zaradi fizičnega napora, ampak zaradi vživjanja v predstavljene karakterje in silovite pevske koncentracije. Zlahka se prilagodi vsaki zgodbi - lahko je skoraj komičen, a običajno preide v bolečo melanholijo. Takrat se poistoveti se s pijanci, klošarji in drugimi izgubljenimi dušami.
Sugestivnost pripovedi presega jezikovne prepreke. Ko sam zapoje v holandščini, v pogovoru pojasni, da šanson ni poezija. Šanson ima svoja pravila in omejeno obliko ter trajanje, namenjen je petju in ne pripovedovanju zgodbe. Pevcu šansonov ostane kvečjemu ustvarjanje vzdušja, kar presega jezikovne in fabulativne omejitve. Brel je v tem povsem uspel. Čeprav sam ni zapel niti ene pesmi v angleškem jeziku, velja za enega največjih avtorjev/interpretov pesmi prejšnjega stoletja sploh. O tem pričajo že številne priredbe v angleškem jeziku, s strani najpopularnejših interpretov do klubskih oz. barskih zabavljačev. Brel je bil celostna glasbena osebnost, združeval je smisel za skladanje pesmi, ki se jih je loteval na različne načine, obvladal je dramaturgijo, bil je izjemen pevec in sugestiven performer.
Ob starejših, črno-belih posnetkih so poseben dodatek 4 pesmi, ki jih je posnel za svoj zadnji album Les Marquises leta 1977, a z njimi ni bil zadovoljen in je izrecno želel, da ostanejo v arhivih. Fundacija Brel (ki jo vodi njegova hčer France) se na njegovo željo ni ozirala, pesmi je podložila z arhivskim slikovnim gradivom iz zadnjih let njegovega življenja. Morda te prvič objavljene pesmi res ne sodijo v vrh njegovega ustvarjanja, a še vedno jim je vredno prisluhniti. Škoda le, da Brel ni nikoli posnel še kakih 300 pesmi, ki so po njegovih trditvah ostale na papirju in trakovih in z njimi prav tako ni bil povsem zadovoljen. Kar je zabeleženo, je čisti perfekcionizem z dušo.
Zbirka Comme Quand On Etait Beau je sestavljena z veliko spoštovanja do avtorja in njegovih ljubiteljev. Možno je zgolj uživati v sijajnih izvedbah, obenem pa se je mogoče podučiti o vzgibih, ki so vodili do tega, kar je bil in ostal Jacques Brel.
(Muska, marec 2004)

Janez Golič