TOM BROSSEAU
Empty Houses Are Lonely
(Fat Cat, 2006)
Le par odpetih besed je dovolj in Tom Brosseau me po zaslugi kritiškega refleksa spomni na Devendro Banharta, enak tresoči glas, enak razpon žalosti in veselja v enem.
Jasno, takoj sklepam, da gre še za enega kantavtorja, ki je vzniknil po folk preporodu, katerega je v največji meri zanetil prav Devendra. Empty Houses Are Lonely je namreč angleški prvenec Toma Brosseauja, ampak dodatno brskanje po njegovi biografiji odkrije, da je Tom dejaven že od leta 2001, da je v rodni Ameriki objavil 3, sicer skoraj neopažene albume in da je Empty Houses pravzaprav kompilacija, plošča, s katero naj bi pri Fat Cat opozorili nanj pred objavo novega gradiva.
Ja, folk preporodu je sledila tudi založba Fat Cat, ki je prvotno veljala za izpostavo inovativne elektronske glasbe, kasneje pa je izdala vrsto plošč post-rockovskih in garažno rockovskih derivatov. Ker pri tej angleški založbi skrbno spremljajo, kaj se aktualnega dogaja na globalni »neodvisni sceni«, skoraj niso mogli mimo novodobnih folk pevcev. Za začetek pa so pravzaprav ponovno odkrili pevko Vashti Bunyan, torej Brosseau le ni prvi znanilec sprememb pri Fat Cat.
Album Empty Houses Are Lonely trpi za podobnimi simptomi kot večina drugih Brosseaujevih novodobnikov. Opira se na celo vrsto folk-rock pevcev, zagotovo mu je znana slavna in manj slavna preteklost od Woodieja Guthrieja preko Tima Buckleya in verjamem, do Devendre Banharta in sodobnikov. S čimer ni nič narobe, kvečjemu obratno. Ampak Tom žal temu ničesar ne doda, je »le« korekten, soliden pisec pesmi in interpret. Torej se po angažiranosti ne more primerjati ne z Guthriejem, Ochsom, Dylanom, ne premore sofisticiranega izraza Tima Buckleya niti ne melanholične bolečine Willa Oldhama ali prikritega humorja Smogovca Billa Callahana. Vedno znova se ustavi na pol poti, če pa že skrene s poti, je to kvečjemu youngovski izpad na orglicah.
Morda od folk preporodnikov pričakujem preveč, morda je v tem polju že vse postorjeno in povedano in ostane le še »avtorsko« premetavanje v slogu. Če je tako, potem Toma Brosseauja nikakor ne gre spregledati. Konec koncev zna peti, tudi obiranje kitarskih strun ni ceneno obračanje par obrabljenih akordov, besedila pa so še vedno dovolj doživeto razmišljujoča, da pričajo o nemirnem, boemskem avtorju.
Pesmi se namreč večinoma dotikajo vprašanj doma, ustalitve, in istočasne želje po stalnih spremembah, potovanju. Ta razcepljenost očitno za Toma Brosseauja ni nevemkako boleča, saj se ne predaja malodušju niti ne izraža volje do kakršnekoli dokončne rešitve. Zdi se, da je s svojim tavanjem misli prav zadovoljen.
Pustimo se presenetiti, Tom Brosseau zna in zmore več. Le prava spodbuda ga mora doleteti. Če si bo to le dovolil.
(Rock Obrobje, marec 2006)
Janez Golič
|