BRUCE SPRINGSTEEN
Born To Run CD + 2xDVD
(izdaja ob 30-letnici albuma)

(CBS, 2005)

Če se določena plošča »obdrži« tudi po tridesetih letih, potem temu v polju popularne glasbe lahko rečemo »klasika«. Kajti, glasbeni trendi oziroma valovi se menjajo, z njimi tudi pogledi nazaj, in kar ti valovi ne odplaknejo na stran, nosi posebno kvaliteto, ki ji ne more do živega ne čas ne splošna popularno-glasbena percepcija.
Springsteenov album Born To Run je izvirno izšel pred tridesetimi leti. Zanj je bila to v mnogočem prelomna plošča. Prvič je zaradi odlične prodaje rešila njegovo glasbeno kariero, drugič je s to plošča izsanjal svoje mladostniške sanje, in nenazadnje, je ta plošča sklenila obdobje »starega rocka«. Seveda so se še in se še vedno objavljajo odlične plošče, ki se naslanjajo na ameriško tradicijo rocka, a tako zgoščene, »avtentične« zbirke zgodb ni uspel za tem posneti nihče več.
Da se je na (tudi na njegov zgodnji) opus gledalo z nezaupanjem, si je kriv sam z vrsto zelo povprečnih, če ne kar slabih plošč, ki se je vlekla od sredine osemdesetih do sredine devetdesetih let. Vmes sta se zgodila punk in novi val, ki sta na sviženo »avtentičnost« starega rocka gledala z nezaupanjem in v ospredju raje postavila cinizem in sploh sodobni življenjski slog v vsej kontraverznosti. Šele nekje v devetdesetih letih se je zgodila poravnava za nazaj, na rockovsko glasbo se je začelo gledati manj ideološko, ampak se je dopustil razcvet tisočih cvetov.
Mimo osebnih preferenc je Born To Run velika plošča. Springsteen je na tem, tretjem albumu že izostril pripovedni slog, ga prenesel na splošno raven oziroma naslovil na slehernega mladostnika, ki si ob koncu tedna želi zbežati v »svobodo«, kar Springsteen izpove s tako gorečnostjo, da beg izenači z osebnim uporom. Vsi njegovi liki želijo nekam pobegniti, vsi si želijo ven, želijo spremembo, čeprav nihče pravzaprav ne ve, kakšno. Na tem albumu Springsteen še zadnjič uporablja svobodno formo pesmi, to so mali epi, predvsem daljše skladbe se večkrat prelomijo, preskočijo v drug »prizor«, a nikoli ne naredijo »sile« sami kompoziciji. Pesmi tečejo. Vsekakor ima veliko zaslug za to spremljevalna zasedba The E Street Band, saj se je organsko odzvala na vse Springsteenove domislice, in jih, kot sam priznava v priloženem dokumentarcu, znala celo nadgraditi in popeljati na teren, ki je presenetil samega Bossa (saksofonski solo Clerenca Clemonsa v Jungleland je naravnost religiozna izkušnja).
Poleg remasterizirane izdaje albuma na CD, v zbirki dobimo še dva devedeja; omenjeni dokumentarec o snemanju plošče, ki je odlično zmontiran (mestoma lepo zameša stare in nove posnetke) in predvsem se v njem pojavlja večina sedanjih in nekdanjih članov The E Street Banda in Bruce sam, in dodan je koncertni posnetek, edini legalno objavljeni celoten koncert Brucea Springsteena iz njegovega začetnega obdobja. Še petorni album Live 1975-1985 je že z zgolj avdio posnetki precej skop.
Koncert je posnet leta 1975 v Londonski dvorani Hammersmith. To je bil obenem prvi Springsteenov koncert v Evropi, ki se je zgodil prav v času skoraj pretiranega medijskega buma. Springsteena so v Londonu na vsakem koraku pričakali plakati z napisom »London je končno pripravljen na Springsteena«, sam, skromen kot je bil, pa je samo zmajeval z glavo. Podobno se je dogajalo v Ameriki, ko je lastnoročno trgal plakate z znamenitim Laudaunovim izrekom: »Videl sem prihodnost rock'n'rolla, imenuje se Bruce Springsteen«.
Ta skromnost »poba z ulice« je vidna tudi na posnetem koncertu. Springsteen je na odru še nekako nesamozavesten, neroden v komunikaciji z občinstvom, a predan lastni glasbi. The E Street Band igra kot namazan, zdi se, da bi jih lahko zbudil sredi noči in bi vsi na tlesk prstov začeli igrati kot eden. To je skupina, ki je živela glasbo, ki ni poznala sprenevedanja. Repertoar sestavljajo pesmi z vseh treh albumov, za nameček Bruce navrže še venček rock'n'roll napevov, kot pokazatelj, kje so izvori vsega. Te izvore pa potem popelje v vse smeri, v funk in rhythm'n'blues, lahko je celo jazzovsko baladen, akustično kantavtorski, in zna po rockovsko zdrveti v »noč«.
Vse to je zabeleženo na plošči Born To Run. Že z naslovom nakazuje mitsko naravnanost, ki se vije skozi vseh osem zapisov. Zanimivo je odkritje v dokumentarcu, da je Bruce vse pesmi napisal s klavirjem, čeprav je dejansko na plošči precej kitar. Izvemo tudi, da se je med snemanjem albuma zgodilo kar nekaj sprememb, od zasedbe, producenta do menjave snemalnega studia, in da je dolgotrajen proces močno načel živce vseh vpletenih. Bruce je bil že na tem, da vse skupaj zavrže…
Jasno, po šestih mesecih neskončnega nasnemavanja enih in istih pesmi človek že izgubi občutek, izgubi se prvotni žar. Tega sicer na končnem izdelku ni čutiti. Ta plošča je prestala test časa, je glasbeno in besedilno dovršena, neverjetno polna in razgibana, in predvsem zadrži nek mladostni občutek svobode. Kvalitativne ravni pesmi, kot so Jungleland, Backstreet, Meeting Across The River, She's The One in naslovna, Bruce ni več dosegel, kasneje se je preobrazil v pravega ameriškega heroja, pesmi je pisal predvsem zaradi in za občinstvo, vedno manj pa je bilo stare poulične strasti. Sicer je nekaj epskih pesmi še najti na naslednjih albumih (Darkness On The Edge of Town in predvsem The River), a tiste razigranosti in odprtih oblik izražanja ni bilo več. Morda je bil to »normalen zrelostni razvoj«, morda pa le posledica strahu, da se mu bo hitro pridobljena priljubljenost (za katero se je boril 10 let) tako kot je prišla, tudi razblinila.
Marsikje je možno prebrati, da je Born To Run najboljši rockovski album vseh časov. Take sodbe si ne bi drznil podati, le če to ploščo primerjam s podobno glasbo notri zasledim in začutim velike presežke. Je čudno, da se je Bruce po dolgih letih pobotal z E Street Bandom in z njimi posnel album Rising, svojo po daljšem obdobju solidno ploščo, in da je imel z njimi obsežno turnejo. Posnetki iz New Yorka in Barcelone, dosegljivi na DVD, pa spet lepo kažejo na »trideset let« razlike. A to je že druga zgodba.
(Rock Obrobje, december 2005)

Janez Golič