BRUCE PENINSULA
A Mountain Is A Mouth
(Bruce Trail, 2009)
Glede na dosedanje trajanje bi moral vrelec razburljivih izvajalcev iz Kanade že davno presahniti. Tako kot je le nekaj let trajal gejzir na Islandiji, v Belgiji, Nemčiji… Ne, v Kanada so vrelci bolj razpršeni, niso zgoščeni le okrog enega ali dveh izrazitih avtorjev, ki bi posredno pomagali še drugim domačinom do širše prepoznavnosti. Pri Constellation so odkrili dvoje relativno novih sil, Clues in Elfin Saddle, po mini albumu gre računati na kvartet Women, Bell Orchestre so prav tako objavili privlačen album, ki preči sodobnost in »resno« glasbo. In potem se je od nikoder pojavil še desetčlanski kolektiv Bruce Peninsula.Glede na razvito »sceno« v Kanadi bi pričakovali, da se tamkajšnji glasbeniki zlahka dokopljejo do objavljenih plošč in redno nastopajo vsaj v klubih, če ne v večjih dvoranah. Pa ni čisto tako. Bruce Peninsula so album prvenec A Mountain Is A Mouth snemali v letih 2007 in 2008, in to v različnih prostorih, preurejenih v snemalni studio. Če prištejemo še dejstvo, da skupina nima trdnega članstva, se stvar še toliko bolj zaplete. Skratka, v času, ko nosilce zvoka kupujemo le še zanesenjaki, se zdi početje Bruce Peninsula blizu norosti. Na koncu velja glasba, zabeležena na njihovem prvem albumu…
Že bežno poslušanje nam izpostavi dvoje posebnosti skupine. Najprej je tu namerno razglašen gospelovski zbor, daljni odmev početja Tra-la-la bande iz zavetja Silver Mt.Zion. In v ospredje prihaja nekako skrhano, a še vedno močno petje vodje Neila Havertyja, ki bi mu ga zavidal Mark Lanegan. Spretno se izmika enoznačni opredelitvi, a ostaja predvsem predan, iskren. Torej ne skriva melanholije, ki niha med bolečino in neomajnim upanjem. Večkrat izkaže naravnost ekstatično voljo, ko se iz grlenega sopenja prelevi v kričavega izganjalca hudiča. Ko se plesu pridruži paradni boben, smo priča sprevodu verskih gorečnežev, katerih pripadnost je pod vprašajem. Se še kdo spomni Motherhead Bug? Zdi se, da gre Bruce Peninsula predvsem za zunanji vtis. In s tem znajo. Previdno nas potipajo, in zatem preprosto posrkajo vase. Verjamem, da je vrstni red skladb dobro premišljen, oziroma se nekatere pesmi kar prelivajo ena v drugo. Zato album zveni kot celota; ima nekaj izrazitih vrhuncev, do katerih nas Bruce Peninsula pripeljejo z domiselnim prepletov rockovskih in manj rockovskih instrumentov, samo naštevanje teh pa bi zavzelo polovico tega zapisa. A glavna draž ostaja petje, torej nekaj, pri čemer se je potrebno v največji meri opreti na lastno zmožnost, le manjši del odpade na tehniška pomagala. Bruce Peninsula v tem smislu niso osamljeni, pojavlja se vse več skupin, ki se opira predvsem na večglasno petje.
Dolgotrajni proces snemanja ni zgladil njihove radoživosti, producent Leon Taheny je uspel na trak ujeti vso živost izvedb. Le kako mora to zveneti šele na koncertnem podiju!?
(Muska, maj-junij 2009)
Janez Golič
