Modri svet
Bruno Subiotto
(samozaložba, 2018, str.179)

Letos sem po dolgem času zavila v Istro. In naredila ovinek v Žminj, kjer je pokopan Bruno Subiotto. Ko sem se vrnila domov, izvem, da je Namita Subiotto v samozaložbi objavila dnevniške zapiske Bruna Subiotta.
Bruno Subiotto. Član rokenrol plemena, ki ga je pot pred desetletji iz Pule in Zagreba zanesla v Ljubljano, kjer je julija 2016 tudi sklenil svojo življenjsko pot.
Ne pomnim, da bi me v zadnjem času katera knjiga tako ganila, kot so me dnevniški zapiski zbrani v knjigi Modri svet. Besede, stavki, odstavki vsebujejo nabito, močno, pridušeno energijo, kot jo lahko zapiše esencialna boemsko rokovska poetika. In težko je ubesediti emocije, ki jih ta osnovna, bazična pisava sproža. Rokovska umetnost tipa Subiotto ne mara velikih besed, ni ji všeč spogledovanje na vse strani, na plan potegne iz tebe tisto bodisi najboljše ali najtemnejše.
Po glasbeni poti sem ga spoznala, ko je špilal v bendu The Spoons. Godba, zame v samem svetovnem vrhu, ekspresivna po svoji izraznosti, energiji, sporočilnosti. Na rokenrol zemljevidu sveta povsem v toku s časom, dotakne se te, če v sebi ohranjaš količkaj empatije do vsebin. V medijih si jih ujel, ko jih je v svoji oddaji na nacionalnem radiu vrtel Marjan Ogrinc, takrat vodilni promotor „prvinskega rokenrola, za ljudi z ušesi.“ Sledila je godba v skupini Rebecca, pa skupini Matchless Gift, v prvi polovici devetdesetih je bil frontman Borghesie. Potem sem ga poslušala v bendu Hic Et Nunc, mojem najljubšem bendu bližnje preteklosti, z njimi je posnel zadnja dva albuma. Tu je še odličen, recimo blues duet Incurabili, vse do benda Roger N.Out... skratka... do konca brezkompromisno dobra godba, s stilom, glasom, orglicami
Zadnjič sem ga v živo gledala pred leti v Cankarjevem domu, kjer je nastopil kot gost na koncertu Chrisa Eckmana. Vesela, da ga spet slišim, vesela njegovega nastopa, vesela, da lahko slišim igrati orglice na način, ki je bil tako bluesovsko vseprežemajoč.
Dve leti po njegovi smrti lahko beremo zapise, ki jih je Brunetto zapisal v času od marca 2015 pa do julija 2016. Pisanje je samosvoje in povsem odmaknjeno početje; interakcijo z bralcem doživi šele, ko črka besede oživi pred bralcem v kakšni od izdanih oblik. Pisanje dnevnika pa je nedvomno najbolj osebno, hipno, necenzurirano pisanje. Pisanje dnevnika je golo, neoskrunjeno in krvavo zares. Odkrito, razgaljajoče in razmišljujoče v vse sfere intelektualnega in vsakršnega dometa. Toda, tudi dnevniški zapisi se razlikujejo, podobno kot se razlikujejo njihovi avtorji in pisave. In Subiottovi zapisi so kot njegova glasba; na trenutke me v duhu približajo pisavi Sama Sheparda. Zelo blizu in hkrati odmaknjeno zazrto. Dotik in umik. Emocija in distanca. Vse vrvi v skrbno izbranem izrazoslovju. Kajti... velike, resne stvari se vedno pove na kratko. Ali celo brez besed, ko presledek med besedami pove največ. „Tarkovski“ cepljen s „Shepardom“ in obarvan z istrskim weltschmerzom.
Modri svet je insajderski vpogled v stanje neke kulture v neki državi, je vpogled, kako se v okviru tega stanja počuti in živi eden najboljših pionirjev rokovske godbe. Pišem v svoj rokovnik. Tako lahko preslepim skoraj vse, razen samega sebe in žene... Človek pri petdesetih, poročen z njihovo hčerko, jim do zdaj ni privoščil niti radosti posredne zasluge za potomstvo. Ni zaposlen. Gre se umetnika (brez statusa), čigar stvaritve niso še nikogar premaknile. Zato je po dobrih tridesetih letih izgubo nosne kariere zabrisal glasbene inštrumente v koruzo in se založil s slikarskimi.
Bom pač molčal. Živel. Saj to počnem že nekaj časa, a očitno ne zadosti dobro.
Jutranji intro kakor po pravilu vpelje obisk kafiča, prva jutranja kava, srk hladnega piva in ošvrk okolice, kelnarce, glasbe v lokalu, mimoidočih, reklamnih panojev... Vmes zdrs v lastno dušo, notranjost, odnos do žene (moja edina dolžnost je, da se do ušes ponovno zaljubim v žensko, s katero živim zadnjih 23 let...), do ljubezni, smisla čustva (torej, kje je ta zapah, ki zaklepa vrata tej energiji? Zakaj ne najdem ključa, ki odklepa najpomembnejši aspekt življenja – ljubezni!? Morda sploh nisem človek, temveč zver...)
In spet molk, molk je zlato. In nenehen dvom, o vsem, tudi o prijateljih vsenaokrog, ki se na kocu koncev tudi uresniči. Avtor dvomi praktično v vse, in njegov dvom je tako meseno prepričljiv in sprijaznjeno izbrušen, da ti na trenutke vzame sapo. Dvomim že v naslednji vdih, dvomim v prav čisto vse. Dvom je nujen! Dvom naj bo edina stalnica!
Iz stavka v stavek dobesedno vijugaš po temnih globinah Bruna Subiotta. Po njegovem notranjem svetu, nenadoma, če je empatija dovolj globoka in v rokenrol plemenu ponavadi je, jo začutiš, organsko zavohaš in razumeš dobesedno brez besed. Dobesedno zgrmiš v miselni svet, ki ti je v odtenkih tako blizu, da lahko z gotovostjo predvidevaš, kaj bo sledilo, ob kateri prepreki se bo spet zaustavilo, kje bo pisec spet dvignil obrv, kje in kako bo spet zapisal v svoj rokovnik opombo ali dve. Celo več, bralska iniciacija in empatija sta bili tako močni, da sem, recimo v mojem kafiču motrila okolje z „njegovimi“ očmi... ob prebiranju dnevnih novic trznila v natanko podobnih odjekih, kot jih je recimo v podobnih situacijah doživljal sam.
Ampak res... vsega je kriv ta rokenrol vzorec, ta vražja receptura kitare, basa in bobnov z glasom, orglicami in ritmi. Obsežni glasbeni zapuščini se tako pridružuje tudi posthumno izdana knjiga Modri svet. Podobno kot pri glasbi tudi tu drsimo skozi miselne tokove pisave, pogosto bistro humorno obarvane, kar razelektri vzdušje določenih sekvenc. Kajti srečanje z njegovim miselnim svetom je užitek zase. Ta užitek je večplasten, minimalizem izpiljen do potankosti, strukturo, ki je eksplozivna zmes pisateljske tehnike in življenjske filozofije.
Modri svet je, kakorkoli obračamo, nekakšen avtorjev življenjski obračun. Življenje mu polzi med rokami, vzorci obnašanja in model prevzetega in družbi sprejemljivega konformizma mu nikoli niso zadoščali. Kako le... V tem kontekstu se nam pred očmi zavrti razkorak vrednot, družbenih, socialnih in kulturoloških. Zapisi namreč neumorno poganjajo znano avtorjevo nepomirljivo in konfliktno razmerje med lastnimi stališči in družbo, med posameznikom in oblastjo, sistemom ter njenimi institucijami. Vmes nas razelektri z nekaj finimi (in manj finimi..) orisi moške želje in pogleda na žensko telo, ne manjka niti njegov najmočnejši adut: samokritičen in samo ironičen pogled na realnost tako, kot je. Svet je pokvarjen, brez iluzij; svet in z njim posameznik umirata brez upanja. Bruno Subiotto te spretno zapelje v svoj miselni svet, prepričljiv in privlačen je zlasti v lastnem nekonformizmu, intelektualno nabrušen in bister v postavljanju vsakršnih vprašanj o smislu življenja.
Modri svet je brezčasno branje, avtorjev sodobni pomen je namreč mogoče zaslediti predvsem v fragmentih, kjer se srečamo z njegovim osupljivo pesimističnim vpogledom v katastrofalne učinke modernega družbenega življenja. Držati v rokah Modri svet pomeni z drugimi besedami družiti se v mislih z nekom, ki ti je blizu; branje kot klepet, branje, ki ne poteka linearno, temveč je polno vmesnih postankov, kjer tvoje misli odskočijo v nove horizonte, kjer se tvoj miselni svet preplete z novimi idejami in utrinki iz sedanjosti, iz bližnje polpretekle zgodovine, ki bi jih rad na novo osmislil, morda teoretiziral, morda v vroči debati postavil na plan ali v konfrontacijo.
Za njim ostaja ogromen glasbeni opus. In Modri svet.

I let my spirit roaming free
Got no reason to keep it in
Now it's floating out in the blue
Just like you baby, blue for you.

Varja Velikonja
(Rock Obrobje, julij 2018)