BYRNE
Slowly And Gloriously
(Rocket Girl, 2002)
Škotsko neodvisno skupino Byrne ne smemo zamenjati z Davidom Byrneom, no, morda je Patrick, ki vodi škotsko zasedbo, v daljnem sorodstvu z Davidom, kajti tudi David je po rodu Škot, le da so se njegovi starši že v njegovi rani mladosti odselili v New York.Če je mogoče zamenjava zaradi imena, bi ju težko zamenjali zaradi glasbe. Byrne nadaljujejo slavno tradicijo izvrstnega škotskega popa še z začetka osemdesetih let, predvsem s skupinami Josef K., Orange Juice in Aztec Camera, čeprav se na nobeno neposredno ne navezujejo, na primer preko priredb ali izrečenih poklonov. Gre bolj za izostren občutek za melodijo, tako, ki se nam na prvi posluh še ne utrdi v možganske vijuge, ampak je potrebno večkratno poslušanje, da se izoblikuje vtis. V primeru skupine Byrne je mogoče govoriti o pop glasbi, ki prvenstveno ne cilja na všečnost, temveč od poslušalca vseeno zahteva nekaj več 'sodelovanja', tudi potrpljenja…
Uvodna pesem njihovega mini prvenca, Waiting For Winter, je namreč močno melanholično naravnana, oddaljen, skoraj jokajoč klavir spremlja komaj slišno mrmranje, vemo pa, da pop albume običajno uvede pesem, ki pritegne na prvi posluh. Pri Byrne se to dogaja bolj počasi, in veličastno, kar nakazujejo že sami z naslovom plošče. Še druga pesem, Sleeping Giant le počasi preide v vrhunec, kot so ga Byrne sploh zmožni, nekje zadržani v psihedelični zasanjanosti Velvet Underground, resda brez ostrih robov, glasbenih ali vsebinskih, a z izraženo naklonjenostjo do prevratniških vzornikov (ali vsaj enih od njih). Drugo plat medalje Byrne pokažejo s pesmimi kot so Greener ali Tidal Waves, ki nosijo potencial uspešnic tipa Coldplay ali Travis, le da so za to le preveč obrnjeni vase. Če bi 'zatajili' ideale, se odprli, ideje zgostili v všečnejšo obliko, bi imeli omenjeni že močno konkurenco. A vprašanje je, če je to potem še to. Da, celo v pop svetu obstaja nekaj kot umetniška integriteta, ko skupini le ni potrebno narediti vsega za komercialni uspeh ali širše priznanje.
Plošča Slowly And Gloriously se stopnjuje in spušča po zakonu simetrije, po potencialno všečnih pesmicah se mini album spusti v pritajeno vzdušje, in to preko mogočne psihedelične pop simfonije Embers, ki bi jo bili veseli The Beatles v svojem poznem obdobju. S sklepno Drink All Day se Byrne vrnejo v svoj intimni svet, ki ga zaenkrat tako ljubosumno čuvajo zase. Za novo skupino je plošča s šestimi pesmimi ravno pravšnji preizkus ustvarjalnosti. Ni še nevarnosti ponavljanja, vsaka pesem stoji zase, zato bo pravi izziv šele pravi, dolgometražni album. Po prvih šestih objavljenih skladbah pa so pričakovanja lahko le najvišja…
(Rock Obrobje)
Janez Golič
