CAKEWALK
Ishihara
(Hubro, 2017)
Glede na burno glasbeno dogajanje v Oslu in okolici, ko cvetijo in brstijo sodelovanja na mnogih ravneh, se hitro zgodi, da določen projekt preprosto usahne. Trio Cakewalk je v letih 2012 in 2014 objavil dva albuma, in potihnil. Vmes člani skupine niso počivali, bili so vpeti v to bogato dogajanje in verjamem, se z njim tudi sami oplajali. Že na površen posluh na svežem albumu Ishihara zvenijo drugače. Na poti v „zrelo“ obdobje se je kar nekam izgubila mladostniška razposajenost, živost igranja, ko mnogokrat nista bila pomembna ne smer ne namen. Namesto vrtoglavega spusta v neznano imamo tokrat opravka s premišljeno in tehniško bolj dovršeno muziko. Kar je dobro pri tem premisleku je to, da se Cakewalk elegantno izogibajo pastem, v katere so padli že mojstri fuzije skozi 70-a leta in nenazadnje tudi sodobni junaki t.i. postrocka. Oboji so se ujeli v prazna fraziranja, v točno tisto, čemur so se prvotno pravzaprav želeli izogniti.Če sta bila prva dva albuma polna drveče, mestoma hrupne in distorzirane fuzije, so Cakewalk tokrat obrusili robove s sintetiziranimi zvoki, upočasnili tek, skozi produkcijo izpostavili določene podrobnosti, za katere jim prej ni bilo mar. Obenem so posebej pazljivi pri izbiri žanrskih prijemov, kar priča o njihovi kritiški razgledanosti. Točno tam, kjer bi jih lahko zaneslo v preverjene slepe rokave muziciranja, se ustavijo ali obrnejo smer. Ne, ne grejo v tisto lagodno jazzovsko fraziranje, niti v razvlečeno solistično preigravanje. Niso niti na hitro všečni s kakšnimi tršimi rifi, niti priljudni s plesnimi vložki. Znajo pa marsikaj vmes. Pri tem pomaga zemljepisna razdalja do centrov glasbene moči. Kar prevzemajo je vedno predelano z nekim vmesnim, ustvarjalnim duhom, kar velja za večino glasbe, ki prihaja iz te scene. Vsi, praktično brez izjeme, iščejo glasbeno identiteto izven utrjenih žanrskih okvirov.
Vsak od treh članov Cakewalk prihaja iz povsem drugega "sveta". Oystein Skar (sintetizatorji, klaviature) je akademsko izobražen glasbenik podkoval v klasični kompoziciji, igra pa še v pop zasedbi Highasakite. Bobnar Ivar Loe Bjornstad je dejaven na sceni v Oslu od leta 2000 in igra še v triu Hedviga Mollestada. In nenazadnje je tu kitarist in basist Stephan Meidell, ki deli ustvarjalnost v duu Strings and Timpani in v triu Erlenda Apnesetha. Večino tega dokumentira in širi agilna založba Hubro, ki navkljub nizkim nakladam vztraja pri objavi fizičnih nosilcev zvoka.
Naslov; natanko 100 let je, odkar je Dr. Shinobu Ishihara vpeljal testiranje za barvno slepoto s pomočjo obarvanih krogov različnih velikosti, ki zamegljujejo prikaz izrisane številke. Glasba na albumu Ishihara prav tako sili k ostrejšemu - sluhu, šele potem se prikažejo obrisi tega, kar nam glasbeniki posredujejo.
(Rock Obrobje, april 2017)
Janez Golič
