JOHN CALE
blackAcetate
(EMI/Dallas, 2005)
Kaj nam pride najprej na misel ob imenu John Cale? Je najprej pevec, pianist, skladatelj, aranžer, producent, morda »le« nekdanji član The Velvet Underground? Cale je v 40 letih glasbene dejavnosti počel in bil vse to. Pri štirih letih je igral klavir, pri šestih violo, prelomno pa je bilo srečanje z Loujem Reedom leta 1965 v New York, ko se mu je zgodil rock'n'roll. Že takrat pa je v formo rock'n'rolla vpletal klasične in avantgardistične prvine, minimalizem in repeticijo. Skratka, od samega začetka nima težav s preklapljanjem. Takorekoč istočasno je produciral prve plošče Nicka Drakea in The Stooges, Patti Smith in Nico. Takoj po razhodu z Reedom je Cale začel snemati samostojne plošče, bolj ali manj uspešne, naj si so bile to klasične suite ali trdo ritmične, nevrotične rockovske poeme. Ali pa je pel sam ob klavirju in takrat najbolj razvidno razkril svoj karakter.
Niti po tolikih letih stalnega ustvarjanja in različnih pristopih ni prenehal z raziskovanji. Pred tremi leti je začel uporabljati računalniški program ProTools, skladateljski pripomoček, ki mu omogoča hitro in samostojno uresničevanje zamisli. Naknadno je na trdi disk zapisane ideje posnel še enkrat v studiu in ob pomoči gostujočih glasbenikov. Vendarle je mestoma, glede na naravo pesmi, ohranil zvoke, generirane s pomočjo računalnika, drugje je spet želel povsem organski zvok…
Rezultat teh postopkov sta albuma HoboSapiens in novi, blackAcetate. Že grafična oprema obeh daje slutiti, da bo to klaustrofobična glasba. Cale se na naslovnicah kaže zavit v nekakšno kopreno, kot podoba iz morečih sanj. In ker vsak domišljen album na nek način že z naslovnico napeljuje na zapisano glasbo, Cale takoj z uvodno skladbo potrdi to klaustrofobičnost s popačenim vokalom in s spremljavo, ki bi mu jo lahko pomagal ustvariti Brian Eno. Igra nedefiniranih zvokov in amputiranih elektrofunk ritmov se kar nadaljuje, pravzaprav je kar nekaj prvih pesmi z blackAcetate nadaljevanje HoboSapins, večinoma so to mrakobne poeme, malodane srhljive in zaprte vase. Šele četrta pesem, baladna Satisfied odstira kopreno, skozi album posije sončni žarek. In potem se zares odpre oziroma izpove osvobajajočo moč rock'n'rolla. To se zgodi z osmim zapisom, rockovsko našpičenim Perfect. Od tu naprej se Cale drži bazične rock zasedbe, in takega ni bilo slišati že sredine sedemdesetih let (albuma Fear in Slow Dazzle). Če je na HoboSapiens še izkazal lirično plat, sploh ko je v ospredje potisnil melodično violo, je v drugi polovici blackAcetate trd in neizprosen. In prav nič ne zapleta, njegov rock'n'roll je neposreden, osnovan na milijonkrat preigranih akordih in poudarjen s tričetrtinskim bobnom. Res pa je, da nikoli ni slovel kot dober pevec. Že njegovemu naravnemu glasu nekaj manjka, ni ne dovolj občuten ne dovolj močan, niti ni pretirano natančen v interpretaciji. Je pa dovolj izkušen, da poje do tiste meje, ki jo še zmore, ali te pomanjklivosti celo obrne sebi v prid. Poudari ranljivost, nemoč, pa tudi bes in radoživost. Vse to je najti na tem pogumnem albumu.
(Muska, januar 2006)
Janez Golič
|