CALIFONE
Heron King Blues
(Thrill Jockey, 2004)

Tim Rutili je doživet sanjač. Praktično vse življenje se mu je v sanjah pojavljalo strašilo v podobi velikega ptiča, ki se nikakor ni pustil odgnati.
Presenečenje je bilo neizmerno, ko je pred kratkim bral legendo o pol človeku-pol ptiču, druidskemu bogu - kralju Heronu. V zadnjih obupnih poskusih, da bi stari Rimljani ubranili napade Angležev, so se prvi domislili zvijače. Svojega vojaka so preoblekli v tega kralja Herona, ki so se ga Angleži na smrt bali – in ob pogledu na preoblečenega Rimljana res zbežali.
Rutili, vodja čikaškega ansambla Califone, je legendo razumel kot notranji klic, tako zelo se je prekrivala z ponavljajočimi sanjami, da se je odločil okoli legende splesti izmišljene zgodbe, jih oviti z lastnimi izkušnjami ter na koncu uglasbiti in posneti za novi album.
No, glasba na albumu Heron King Blues ne bi smela nikogar prestrašiti. Je vsaj na površju celo pomirjajoča, skoraj meditativna, a notranje neverjetno bogata, tako po zvočni plati kot sami strukturi pesmi. Tokrat so Califone na najboljši način združili vsa predhodna motrenja, ki bi jih v grobem razdelili na pisanje pesmi in improvizacijo kot spremljavo premikajočim slikam. Namreč, Califone so objavili že dva albuma filmske glasbe, narejene kar na licu mesta, torej ob samem predvajanju filma (Deceleration One + Two). Vmes so pokazali na skladateljske sposobnosti pisanja dokaj 'normalnih', ali vsaj uveljavljeno strukturiranih pesmi na albumih Roomsound in predvsem lanskoletnem Quicksand/Cradlesnakes. Morda je bil že čas, da te sposobnosti združijo, da 'prave' pesmi razrahljajo z gibljivimi aranžmaji, ki se razprostirajo med starim bluesom, hillbillyjem, celo funkom, psihodelijo in elektroniko. Za Califone kakor da ni mej, uporabijo pač vse, kar pritiče naravi pesmi oziroma željenemu razpoloženju. K 'sreči' pa narave pesmi nujno predpostavljajo čvrsto skupinsko igro, brez 'klasičnih' soliranj oziroma izkazovanj tehničnih veščin. Califone se raje izkazujejo s skupinsko igro, na drobno drobijo in gnetejo sestavine v gladko tekočo zmes, ustavijo in po svoje zagodejo le v 15-minutni naslovni temi, ki bi, če bi nastala v poznih šestdesetih, postala čista klasika psihodeličnega rocka. Tako pa…
Tako pa bo v poplavi kvazi-eklekticizma pristala v rokah le redkih ljubiteljev nadvse samosvoje in inovativne, a še vedno 'poslušljive' trans-glasbe. Glasbe, ki ni sama sebi namen, temveč v funkciji klicanja in izganjanja notranjih strahov. Prisegel bi, da ti, namreč notranji strahovi, v primeru Califone odsevajo neko precej širšo stvarnost in ta negotov čas.
Če je album Heron King Blues po glasbeni plati uspelo zlitje tradicije in sodobnosti, kot ga le redko slišimo, bi bilo zanimivo izvedeti, če se v Rutilijevih sanjah še pojavlja strašljiva podoba kranja Herona.
(Rock Obrobje, marec 2004)

Janez Golič