CALIFONE
Roots And Crowns
(Thrill Jockey, 2006)

Navdih. Le kdo bi vedel, od kje prihaja in kdaj brez pravega razloga izgine. Včasih že navidezna podrobnost vse spremeni. Zdelo se je že, da je navdih za pisanje pesmi dokončno izpuhtel, ko je Tim Rutili zaslišal pesem… Bila je melanholična popevčica The Orchids, sicer nič kaj melanholičnih Psychic TV. Preprosta, skoraj otroška, v sen zibajoča, srce parajoča, milozvočna, a močna. Tako so Psychic TV na svojih zgodnjih ploščah ustvarili podoben nasprotujoč učinek kot na primer The Velvet Underground na svojem žametno-hrupnem prvencu.
Tudi Califone so na prejšnjih ploščah nekatere svoje zamisli tematsko ločevali, ne le med pesmimi, temveč z albumi. Med »rednimi« izdajami s »pravimi« pesmimi so tudi take, bolj eksperimentalne narave, primerne za filmsko zvočno ozadje ali multimedijski dogodek. Bilo je tudi leto, ko so objavili tri albume. Med njimi ni slabega.
Kaj je potem nenadoma blokiralo ustvarjalni zanos vodje in avtorja večine glasbe in besedil, ni jasno nikomur, niti Timu samemu. Po triletni ustvarjalni krizi je kazalo na konec skupine, saj si le še niso pridobili status legend, ki bi lahko uspešno »tržili« svoje nekdanje delo naprej v nedogled. Ne, potrebovali so sveže gradivo.
The Orchids je celo stvar obrnila na glavo. Tim je pesem poslušal dan na dan, kar ni se je mogel naveličati, in ta ga je vzpodbudila k pisanju novih pesmi, na videz preprostih, aranžersko in produkcijsko pa dodelanih in ravno prav inovativnih, da to ne poruši »stolpa pesmi«. Ali pač?
Upal bi si celo zapisati, da bi Califone, če bi le želeli, lahko objavili zbirko pesmi, ki bi bila na ravni drugih, mnogo bolj izpostavljenih in cenjenih ameriških sodobnih avtorjev. Že zaradi podobne barve glasu imam v mislih Jeffa Tweedyja iz Wilco, tudi Becka, Aerilija iz Calle. Pa vendarle Califone končno obdelavo pesmi potiskajo še za korak naprej, le redkokateri element ostane nedotaknjen, tak, kot je prvotno zabeležen na trak. Začne se procesiranje vseh vrst, dodajanje efektov, rezov, dodajajo se šumi in konkretni zvoki. Spodaj pa je še vedno moč prepoznati motive povzete iz zakladnice kantavtorske preteklosti, od Nicka Drakea do sodobnih folk preporodnikov, so gospelovski nastavki, je obredna himničnost, spet prepletena s studijskimi posegi. Tim Rutili si tudi ni mogel kaj, da ne bi še sam posnel pesem, ki ga je vrnila med »žive«, in pravzaprav je le The Orchids ostala nedotaknjena, zvesta kopija izvirnika.
Upam, da na naslednji podvig Tima Rutilija in njegovih ne bo treba spet čakati dobra tri leta. Psychic TV imajo na svojih ploščah še nekaj popevčic, ki čakajo, da jih kdo odkrije.
(Muska, marec-april 2007)

Janez Golič