Intervju: CALLA

foto: Alex Wright Le streljaj od ameriške vojaške baze v Avianu pri Pordenonu se tistega majskega večera v klubu Velvet zbere nekaj desetin obiskovalcev - tistih, ki so prišli predvsem zaradi nastopa brooklynskih Calla. Prihodnjič bo že drugače, morda bo klub premajhen za vse... Kajti, Calla počasi in vztrajno širijo krog ljubiteljev, tudi po zaslugi vse sprejemljivejše glasbe. Prvi eksperimenti so ostali le na samozaloženih kasetah, prvi album, izdan pri belgijski avantgardni založbi Sub Rosa, je šel mimo neopazno, no, saj mimo večine. Na koncertu v Brooklynu jih je zapazil Michael Gira (ex-Swans, Angels Of Light) in pomagal posneti drugi album Scavenger, ki ga je za povrh še založil pri lastni Young God Records. Za tretji album Televise spet zamenjajo založnika (Rock Arena) in požanjejo nedeljeno kritiško hvalo.
Pogovor z pevcem in kitaristom Aureliom je potekal nekaj minut preden se je povzpel na oder. Vmes se oglasi še basist Sean, toliko, da zaokroži sliko razmišljanja in ustvarjanja tria Calla.

Torej, prvo vprašanje bi bilo, zakaj ste se preselili iz Teksasa v New York?
Poglavitno vodilo je bil navdih, in tudi izziv. Za to glasbo, kakršno igramo, se zdi Teksas povsem neprimeren, ves čas se nam je zdelo, da se nikamor ne premaknemo. Zato se je selitev v NY pokazala kot edino smiselna.
Kakšen navdih ste pričakovali v New Yorku?
Vse, kar si lahko predstavljaš, je stisnjeno na majhen otok, na Manhattan. Vse te različne kulture… Ne moreš si zamisliti večje razlike, kot obstaja med Teksasom in New Yorkom.
No, tudi vaša glasba se je močno spremenila, album Televise je bolj osredotočen na pesmi, bolj strukturiran.
Z vsako ploščo poskušamo narediti korak naprej. Z Televise smo želeli narediti močan vtis na poslušalca, že po prvih taktih naj bi pritegnili njegovo pozornost in ga usmerili v določeno razpoloženje, medtem ko si ob prejšnjih ploščah že moral biti v določenem razpoloženju, da si te plošče sploh lahko poslušal. Mislim, da se razvijamo v tej smeri, da pritegnemo momentalno, naj si bo na ploščah ali v živo.
Kaj vas bolje predstavlja kot skupino Calla, posnetek s plošč ali koncert?
Pesmi ob izvajanju v živo pridobivajo na energiji, vedno se v živo pojavi nekaj več…
Sean: To so povsem drugi vidiki. Posnetke za ploščo lahko popravljaš v nedogled, medtem ko v živo igraš tudi zato, da zabavaš občinstvo. Če jih ne, bodo po nekaj minutah vsi odšli za šank. Tudi zato pesmi igramo na dva načina.
Kaj je za vas lažje, pisanje pesmi ali eksperimentiranje z elektroniko?
Vsi prinesemo različne stvari, Wayne je osredotočen na ritem, programira sekvencerje, Sean je bolj v zvočnih pokrajinah, eksperimentira, jaz v glavnem pišem pesmi. Šele med skupnim usklajevanjem ugotovimo, kateri aspekt bi lahko prevladal glede na to, kaj želimo s pesmijo sporočiti.
Sean: Zame je pisanje 'pravih' pesmi precej težje, kot eksperimentiranje z zvokom. Ker eden glavnih vodil eksperimentalne glasbe je, da nima meja. Lahko počneš karkoli, no, morda imaš zadaj koncept, ampak napisati pesem, kjer se besedilo in glasba prepletata v določeno celoto, to prinese večje zadovoljstvo. Obenem se vsi strinjamo, da je eksperiment pomemben del tega, kar počnemo. Kateri koli instrument že uporabimo, naj si bo to bas kitara, klaviature, bobni, vedno poskušamo najti nov način, novo tehniko igranja.
Kako običajno skladate? Avrelio že prinese napisane pesmi ob akustični kitari?
Lahko se zgodi kakorkoli. Lahko začnemo od vzorca na sekvencerju, lahko je del melodije, lahko je tudi del akustičnega poskusnega posnetka, ki ga pripravim sam. Res karkoli.
Kaj napeljuje naslov Televise? Na aktualne dogodke, npr 11.september?
Tudi lahko, če si poslušalec to tako interpretira. Čeprav je bil naš namen predstaviti album kot kolaž slik in zvoka, kajti Calla smo nekje istočasno s snemanjem albuma posneli dva videospota in naša glasba se je začela uporabljati v filmih, tako nas je nezavedno zaneslo v ta aspekt glasbe. Torej je ta vizuelna plat postala pomembna za to, kje smo bili in kje smo v tem trenutku. Tudi televizija je lahko platforma za umetniško izražanje, že Andy Warhol in Nigel Pike sta uporabljala televizijo kot umetniško obliko. Torej je lahko zares nagnusni medij, a lahko je tudi navdihujoča.
Večina besedil je napisanih tako, da si jih poslušalec lahko razlaga po svoje, to je tudi bolj zadovoljujoče zanj. In če nekdo v tem vidi situacijo, ki se dogaja prav sedaj, je to fino.
Kolikor vem, ste do sedaj posneli dve priredbi, vendar verjamem, da U2 in Can še ne določajo vaših poglavitnih glasbenih vplivov?
Pravzaprav smo zvadili že več priredb. Ampak vsi smo skozi odraščanje poslušali dokaj podobno glasbo, danes pa smo svoja zanimanja precej razširili. Če govorim zase, sem večinoma v piscih pesmi (songwriters), Wayne na primer posluša elektronsko glasbo in hip-hop, medtem ko je Sean precej v avantgardnih skladateljih. Ampak obenem vsi lahko polsušamo The Jesus And Mary Chain, The Smiths ali Echo And The Bunnymen. Torej imamo opraviti z izredno širokim razponom vplivov. Kar se tiče priredb, izbiramo pesmi, za katere mislimo, da jih lahko preoblikujemo skozi svoj slog. Nazadnje smo zvadili priredbe pesmi State Trooper Brucea Springsteena, potem Boba Dylana – I Shall Be Released in Georgea Harrisona Long Long Long. To so vse 'klasične' pesmi, objavljene na single ploščah, zato mi predstavljalo izziv, da jih tudi mi posnamemo karseda v redu. Za nas je najpomembneje, da uživamo v igranju teh pesmi in da uživajo tudi poslušalci. Torej narediti znano pesem, da zveni kot naša, nam je v največje zadovoljstvo.
foto: Mlynarski Novi album je v primerjavi s prejšnjim bolj direkten, bolj usmerjen v pesmi. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?
Poskušamo biti nepredvidljivi. Ta trenutek nimamo pojma, kako se bomo razvili, to bo jasno šele, ko se spravimo k pisanju pesmi. Takrat bomo pregledali, kaj smo medtem naredili vsak zase, preverili bomo tudi, kaj se zanimivega dogaja v glasbi nasploh, pobrali ideje od tu in tam. Na primer, za Scavenger smo imeli že vnaprej zamisel, da naj bi bil to moreč, zatemnjen album, nekaj kot nekatere skladbe Dr.Johna, medtem ko smo se za Televised dogovorili, naj bi bil ostrejši, bolj celovit, raskav, na eni strani pod vplivom Crazy Horse, a obenem sodoben na način Massive Attack ali Tricky. Za naslednji album – kdo ve? Ko se spravimo k pisanju pesmi, bomo videli, v kakšnem razpoloženju smo, kaj nas zanima, in potem bomo na tem gradili naprej.
Zanimivo je, da ste prav vsako ploščo objavili pri drugi založbi?
Stvar je v tem, da so vse precej majhne, v bistvu smo z vsako naredili korak naprej.
Kako ste prišli v stik z Michaelom Girajem?
Bil je na našem koncertu in se navdušil. Prišel je za oder in ponudil objavo ploščo, in mi smo rekli 'v redu'. V nasprotju z mnenjem, ki si ga ustvariš ob poslušanje njegove glasbe, je izredno prijazen in zabaven možakar.
(izbor odgovorov uporabljen v članku za revijo Muska)

MP3 odlomek/excerpt (1'29", 612Kb)

Janez Golič