CALEXICO
Cankarjev dom, Ljubljana
20.2.2001

Kontraverzno morda, glasba ameriških in še kakšnih prostranstev, je tokrat polno zaživela v osrednjem ljubljanskem kulturnem hramu, v nasprotju s pičlim odzivom vseh (tistih na odru, pod njim in že tistih, daleč stran) ob nastopu Calexica pred letom in pol pod odprtim nebom festivala Rock Otočec. Navkljub njihovem rockovskem izhodišču, se poglavitne kvalitete skrivajo v natančno niansirani igri, v prvi vrsti vodilne dvojice, Johna Convertina na bobnih in Joeya Burnsa s kitaro in vokalom. Oba sta v ogrevalnem nastopu najprej spremljala Shannon Wright, in pokazala, da je zanjo najbolje, da se ju drži čim bliže. Njeno borno znanje igranja kitare sta zlahka prekrila in nevsiljivo prevzela pobudo z bobni in akustičnim basom, a obenem pustila dovolj prostora za njen krhek vokal. Mnogo tega se je Shannon skoraj morala učiti pri Chan Marshall (Cat Power), le njena odrska prezenca je bolj samovoljna, skoraj prevzetna, pesmim je v občutljivih trenutkih odvzela intimo. Kaj šele, ko sta jo Joey in John na odru pustila samo in so na površje priplavale vse njene avtorske slabosti.
Prav Joey in John z razširjeno zasedbo Calexica sta dokaz, da za pisanje pesmi ni dovolj le naravni talent, da se mnogo tega lahko naredi z vajami in predvsem živimi izkušnjami. Le tako sedaj lahko prepričljivo združujeta glasbene vplive z vseh vetrov, in vmes še vedno napišeta dobro pesem. Joey je prav kmalu ugotovil, da je prostor nadvse primeren za 'tihe' pesmi, da bomo poslušalci lahko deležni vseh zvočnih odtenkov, ki jih ponuja širok izbor predvsem akustičnih glasbil. Za ta živi 'presežek' sta najbolje poskrbela stoična Paul Niehaus na pedal steel kitari in trobentač Jacob Valenzuela, ki v nobenem trenutku nista zapadla v formalno, na zgolj spremljanje omejeno igro, temveč sta domiselno polnila zvočno sliko ter naravnost zablestela v stopnjujoči se Fade, ki že na originalu s plošče ponuja največ prostora za stranske izlete. Calexico sploh dopuščajo veliko tovrstnih možnosti, od malih podrhtavanj in odzvanjanj do solističnih vložkov, ki bi jih lahko podprla učinkovitejša uporaba luči. Bolj sporne so bile male vokalne ekshibicije Joeya Burnsa, sicer dobrodošle v želji po drugačni živi izvedbi prevečkrat odigranih pesmi (že za poslušalce, kaj šele za njih, ki so stalno na poti). A žal Joey ni bil kos nalogi, v nižjih legah mu je zmanjkalo potrebnega razpona, da bi lahko gladko izpeljal prehode iz kitice v refren, kot smo jih vajeni s plošč.
Dobro razpoloženi skupini se je ob vrhuncu pridružila Shannon in najprej pomagala odpeti Ballad Of Cable Hogue. Sledila je izvrstna priredba pesmi Bee Gees I Started A Joke (nekaterim bolj znana v izvedbi Faith No More), ki jo je Shannon odpela bolje od vseh svojih avtorskih pesmi. Dodatek je bil neizbežen, občinstvo v razprodani Linhartovi dvorani pa bi zahtevalo še enega, če jih ne bi prehitele prižigajoče luči.
Nekaj je očitno; občinstvo pri nas je lačno tudi take, žanrsko neobremenjene glasbe, le primeren prostor jim je potrebno zagotoviti.
(Muska)

Janez Golič