CALEXICO
Feast Of Wire
(City Slang/Dallas, 2003)
MARK EITZEL
The Ugly American
(Soul Sister, 2003)

Mešanje kultur ali vsaj oplajanje z glasbo drugih področij v času, ko svet postaja globalna vas, ni nekaj novega, temveč že kar pravilo. Obenem proces združevanja ne traja več dolga leta, da bi ustoličil določeno glasbeno prakso oz. pokazal na socialno ali kulturološko kompatibilnost različnih glasb. Ne, danes je dovolj že daljša turneja, morda le dopust v Grčiji…
Duo Calexico že z imenom kaže, kje ležijo njegova zanimanja; izvirajo nekje na meji med Mehiko in Kalifornijo, a pogled sega daleč preko širokega modrega neba. Z leti še toliko bolj, ko sta John Convertino in Joey Burns na stalnih potovanjih, spotoma pa se težko odrečeta številnim sodelovanjem. Posledica – njun doslej najbolj raznolik, z mnogimi vplivi pregneten album Feast Of Wire.
Žal je vmes vsaj en ampak. Ali, dobri nameni so eno, realizacija drugo. Dokler se Calexico držita tistega, kar najbolje obvladata, iz tega nastanejo dovolj prepričljive pesmi, v ostali večini albuma se prevečkrat izgubljata v obrtniškem obdelovanju njima zanimivega gradiva. Kakor da bi večina skladanju namenjenega časa porabila za premišljevanje, kaj vse vključiti, manj pa vsebinam, ki bi bile njune oz. bi jih začutila kot take. Torej je na delu izguba identitete, izginja faktor, ki bi uspešno povezal pesmi v zaključen album.
Že uvodna, Sunken Waltz, napoveduje nekritično prevzemanje vsega mogočega, a pesem rešuje dopadljivo petje. Naslednja, Quattro, je tu ena redkih 'značilnih' pesmi Calexica v množici drugačnih poskusov. Black Heart, na primer, se v aranžmaju povsem sklada s Tindersticks, Attack, El Robot! Attack! je nebogljen poskus v post-rockovskih fuzijah, proti koncu albuma pa kompozicije povsem zvodenijo v prežvečenih jazzovskih soliranjih in pihalih brez prave funkcije. Skratka, manjka strasti, bolečine in veselja. To kar je na prejšnjih ploščah vezalo raznotere postopke, se na Feast Of Wire vse prevečkrat sprevrže v zdolgočaseno povezovanje vzorcev. Še na hotelski terasi, nekje ob morju, ne bi zmotili stalnih gostov.
Prav tako ob morju, a verjetno ne na hotelski terasi, se je Mark Eitzel srečal z grškimi glasbeniki in kaj hitro so našli skupni glasbeni jezik. Po naslovu albuma The Ugly American bi sklepali, da se je Eitzel počutil kakor skrunitelj, nadut ameriški poet, ki bo okužil nepotvorjeni grški melos. To bi bilo daleč od resnice. Je namreč nadvse skromen, na videz nesamozavesten umetnik, z dušo in telesom predan glasbi. Dokler je bil vodja skupine American Music Club in so ga v angleškem glasbenem tedniku NME označili za 'največjega še živečega pisca pesmi', bi občutek skrunitve še imel kanček podlage, danes je povsem drugače, saj se mora za vsako ploščo udinjati pri kaki majhni, neodvisni založbi.
Nazadnje pri grški Soul Sister. Končno je album posnet v Grčiji in ob pomoči tamkajšnjih glasbenikov. Pričakovali bi kvečjemu močan premik v grški melos, ki bi okužil Eitzelov avtorski pečat. Ampak, tisti identifikacijski faktor, ki se tako rad izgubi ob mešanju različnih kultur, ima tu zaslombo v mehkem, a obenem močnem in 'odprtem' vokalu Marka Eitzela. Z leti je le pridobil na barvi, tudi mehkobi, in se mu večinoma akustična spremljava mandolin, violin in grških piščali nadvse poda. Ta spremljava nikoli ne prevlada, učinkuje kakor začimba, dodatek že okusno pripravljeni hrani.
Eitzel poje bolje kot kdajkoli prej, zrelejše, tista trpkost v glasu je izgubila patetični prizvok. Morda tudi zato, ker je večina pesmi starih, še iz repertoarja American Music Club in Eitzel lažje vzpostavi distanco, jih dejansko vzame kot dediščino preteklosti. Končno v karieri sploh ni objavil kompilacijske plošče, kar bi tako ali tako predstavljalo izredno težaven izbor. Njegova melodičnost je tako abstraktna, da je ni enostavno priklicati v spomin, a obenem tako natančna in doživeta, da seže v nabolj skrite kotičke občutljive duše. Da, Eitzel zahteva posebno razpoloženje, zelo oseben poslušalski odnos.
Konkretno nam to sporoči v spremenjenem besedilu pesmi Jenny – izvirnemu »here you are again, another stupid party again, a celebration of nothing« je party zamenjal z rock show. Mark Eitzel se je dokončno našel.
(Muska)

Janez Golič