CALEXICO
Garden Ruin
(V2, 2006)
Počasi bi Calexico lahko razmišljali o spremembi imena. Skovanka med Kalifornijo in Mehiko, ki je na večini njihovih prejšnjih plošč dovolj dobro opisovala tudi njihovo glasbeno početje, na novem ploščku Garden Ruin ne ustreza več. Pravzaprav so Calexico in predvsem njihov glavni pevec, kitarist in avtor (ali vsaj soavtor) vseh pesmi Joey Burns tokrat omejili tudi druge slogovne eksperimente, ki so še na prejšnjem rednem albumu Feast Of Wire silili v smer plesne elektronike in post-rocka. Za izkazovanje »širine« jim še vedno ostane možnost objave plošče v samozaložbi, kar so storili že večkrat in to s presenetljivimi odmiki.Garden Ruin še zdaleč ni enolična plošča, le da so se Calexico oz. Joey Burns osredotočili na pesem. Ugibam, da je tokrat Joey najprej napisal besedila. Ne le zaradi močnih vsebinskih poudarkov, temveč je večkrat očitno, da besedila niso napisana v prvi vrsti zato, da bi se lepo rimala in bila sploh primerna za petje. A Joey jih odpoje z odliko, ali vsaj bolje kot kdajkoli prej. Mnogokrat vsled notranjega ritma zastane, drugje spet hiti, ali morda besedilo zgolj recitira, kar je storil z Nom De Plume, pesmijo prevedeno iz angleščine v francoščino, s čimer ji je dal boemski pečat, vsebinsko pa se nedvoumno veže na poemo Krokar Edgarja Allana Poeja. In zle slutnje niso prisotne le v tej pesmi, še vsaj Cruel, Smash in sklepna, naravnost epska All System Red orisujejo pričakovanja ali že posledice vojne. Tega nam Joey nikjer eksplicitno ne izpove, ostaja metaforičen in v interpretaciji celo nasprotujoč. Le kdo bi po vnaprej prebranem besedilu pesmi Smash (Is there anyway I can fix it, take out my tools maybe smash with it, let me destroy the parts that annoy) predvidel, da bo Joey pesem odpel z najtišjim možnih petjem? Zato pa drugje Calexico odvijejo kitarske ojačevalnike do konca ali vsaj toliko, kot jih do sedaj še niso. A vsaka pesem ima svojo dramaturgijo in noben od rockovsko našpičenih komadov ne udari na prvo. In če Calexico že pripeljejo pesem do himnične vznesenosti, se približajo dramaturgiji kakih U2, si Joeyja nikakor ne morem predstavljati v mesijski vlogi, stoječega na robu odra z dvignjeno roko in s pozivom k skupinskemu petju.
Pesem kot taka še vedno omogoča široke izrazne možnosti. Calexico še vedno zlahka odprejo širok »filmski« plan v hvalnici modremu kalifornijskemu nebu Bisbee Blue, so jazzovsko lagodni v Lucky Dime, in nenazadnje je tu Roka (Danza de la muerte), pesem, s katero Calexico izjemoma opravičujejo drugi del svojega imena in ki jo ob Joeyu Burnsu poje Ampara Sanches.
Album Garden Ruin je šolski primer izjemnega avtorskega pristopa k pisanju in interpretaciji pesmi. Že pred leti je Joey obljubil, da bo razpustil skupino, če ne bo čutil več prave potrebe in navdiha za ustvarjanje glasbe. Po slišanem, je pred Calexico še mnogo ustvarjalnih let.
(Muska, maj-junij 2006)
Janez Golič
