CALEXICO
Carried To Dust
(City Slang, 2008)

Resda so Calexico v največji meri raziskovali področje zapisano v njihovem imenu, a so se mnogokrat podali čez meje Kalifornije in Mehike. Nekaj razširjenih obzorij lahko pripišemo dobremu odzivu, ki so ga imeli v Evropi in posledično križarjenje po evropskih koncertnih odrih, spotoma so v svoje vrste vzeli še nekaj nemških glasbenikov in novi vplivi so se kar sami vtihotapili v njihov zven. Izlete v elektroniko, post-rock z jazzovskih pridihom, nazadnje jih je zaneslo celo v elektrificiran u2jevski rock, so tokrat omejili na značilni Calexico slog. Torej napol lebdeč, akustični, šepetajoč puščavski rock z natančnimi odmerki mehiškega mariachija. Njihova nestrpna ustvarjalnosti bi zlahka pripeljala do prevlade kvantite nad kvaliteto. Ne mine leto brez dolgometražnega albuma, če to ni redna plošča, pa zagotovo taka namenjena le ljubiteljem in naprodaj le na koncertih in preko njihove spletne strani. Medtem ko nekateri potiskajo dolžino albuma nazaj proti 30 minutam in ponujajo le 10 pesmi (R.E.M., Beck…), Calexico za šalo spišejo 14 solidnih pesmi in za dobro mero dodajo en morriconijevski instrumental. Če so se na Carried To Dust omejili slogovno, za potrebno raznolikost skrbi vrsta gostujočih pevcev in pevk. Ti se podobno kot mehiški mariachi le previdno vključujejo v večinski avtorski delež Joeya Burnsa, zdi se, da navkljub veliki pretočnosti zamisli in pristopov, na koncu prevlada neka celosten pogled, celosten zvok Calexica. Tokrat celo najbolj zaokrožen in dosleden doslej.
Po vrsti odličnih plošč bi bilo že nemogoče pričakovati še en kvalitetni preskok, še posebej, če so glavne vrline novega ploščka pesmi kot take. Na njem ni »nove« Ballad Of Cable Hogue, niti ne Crystal Frontier, ni izstopajoče uspešnice, ki bi po drugi strani postavila v senco ostale pesmi. Carried To Dust je neverjetno izenačena zbirka, brez pravega vrhunca, a tudi brez praznega teka. Temu pritiče ponotranjena lirika, v triminutne pesmi položeni vtisi s potovanj, ki so zaradi te omejitve le izseki, prizori brez zaključene zgodbe. Vsekakor pa še en odmik od prejšnje plošče Garden Ruin, ki je bila v veliki meri angažirana, jezna, pod vtisom politike Georgea Busha… Tega srda je tokrat le za vzorec, ostanejo le trpki vtisi nepoboljšljivosti sveta. Političnemu komentarju se sicer niso povsem odrekli. Morda je taktično v uvod postavljena skladba Victor Jara's Hand, ki tako na nek način nadaljuje angažma s predhodne plošče in je nastala pod vtisom koncertiranja v Čilu oziroma je spomin na nasilno smrt tega čilenskega upornika. Že Two Silver Trees pa odmakne pogled od političnih intrig in se preusmeri v abstraktno, impresivno pripoved. Zagotovo je vrstni red pesmi nastal po tehtnem premisleku, če niso bile nekatere pesmi celo napisane z celostnim vtisom v mislih. Najbolj logično ploščo sklene Contention City, ki le še migota nekje na obzorju puščave.
(Muska, september-oktober 2008)

Janez Golič