CALEXICO
The Thread That Keeps Us
(City Slang, 2018)
Joey Burns in John Convertino, trdno jedro skupine Calexico, sta v teh dobrih 20 letih preigrala marsikaj. Že z imenom sta razgrnila poglavitne vplive; Calexico je namreč mesto na meji med Kalifornijo in Mehiko, in prav tam, na obeh straneh meje, sta naša protagonista večinoma črpala in se napajala. Če odštejemo njuna številna sodelovanja mimo matične zasedbe, sta tudi s samimi Calexico šla mnogokrat dlje od horizontov, ki sta jih začrtala z imenom. Takole simbolno in konkretno. Vsaj tja do vetrovnega Čikaga, ni jim tuj niti francoski šanson, povzeli so valček... Vse to so znali predelati v lastne namene, se pravi vedno so na koncu zveneli kot Calexico. Skupaj z zavidljivim tehničnim obvladovanjem glasbil in koncertno kilometrino so postali cenjena skupina tudi, če ne predvsem, v Evropi. V obdobju (pre)obilice ponudbe glasbenih dobrin, so se tudi Calexico posluževali iskanju tržne niše, postavljali koncepte, s katerimi bi izpostavili drugačnost in izjemnost svojega početja, skratka, bili so na poti večnega iskanja ravnotežja med avtorsko integriteto in prilagajanju zahtevam trga. Tokrat, ob svojem desetem albumu (štetje je pri njih nekaj težavnejše početje, mnogo plošč je namenjenih zgolj fenom ali je na njih filmska glasba), je prevladala lastna potreba. Calexico so postavili lasten snemalni studio v Kaliforniji in na hitro, brez olepšav in pretiranega premisleka posneli 15 pesmi za album The Thread That Keeps Us.
Uvodna End Of The World With You ustrezno odpre širok plan, potegne celo na U2, če pesmi ne bi držala pri tleh skromnejša produkcija. Ja, sedaj ima očitno hitra izvedba idej prednost pred neskončnim piljenjem posnetkov. Pesmi so večinoma kratke, koncizne, brez odvečnega preigravanja in zvočnih eksperimentov. Še vedno so prisotni ti marichi vplivi, krajši izleti v plesni funk in sentiment, ki ne bi zmotil gostov na hotelskih terasah. Zato pa album lepo teče, pesmi se prelivajo kot da so posnete prav v te namene oziroma se Calexico enako zavzeto in primerno lotijo vsega naštetega. Zdi se, da so le pobrali ideje, ki so lebdele nad njimi in jih vešče zapakirali v okvir triminutnih pesmi. OK, verjetno na albumu ni pesmi, ki bi postale „klasike", kot jim je to uspelo s Crystal Frontier ali Ballad Of Cable Hogue, ni pa tudi mašil, pesmi, ki bi stekle povsem mimo. Še v bazičnem rock'n'rollu zasidranih pesmih se držijo rahlo prezirljivo, ob plesnih komadih tudi brez diskobeata zasrbijo pete, v sentimentalnih skladbah se elegantno izognejo posladkanim izjavam. Preprosto znajo.
Morda je edina „napaka" albuma le ta, da je tole že (vsaj) deseta zbirka pesmi Calexica, in vsaj formalno ne ponuja presežkov. Zato je The Thread That Keeps Us toliko bolj pošten album in še vedno tak, kot ga lahko posnamejo le Calexico.
(Rock Obrobje, januar 2018)
Janez Golič
