CAMERA
Remember I Was Carbon Dioxide
(Bureau-B, 2014)

Založba Bureau-B se je specializirala za objavljanje glasbe, ki se na vseh ravneh spogleduje s starim nemškim t.i. krautrockom. Ne kaže, da bi spomin na burno dogajanje s konca 60-ih, ki je vrhunec doseglo proti sredini 70-ih let, kaj kmalu zamrl. Prav Bureau-B najprej streže s ponatisi plošč manj izpostavljenih predstavnikov tistega dogajanja, potem še vedno objavljajo recentna dela veteranov in končno, „krautrock“ ima tudi podmladek. Trio Camera so eni teh.
Z njimi je letos na Sajeti nastopil Damo Suzuki (ex CAN), drugje Michael Rother iz Neu! Dovolj razlogov, da se pozorneje posluša njihov drugi album Remember I Was Carbon Dioxide. Trio iz Berlina takoj z uvodno skladbo From The Outside nedvomno in odkrito pokaže na svoje vplive, svoje izhodišče. Skladba v vseh elementih sledi predlogi, po kateri sta večino svojih pomembnejših skladb ustvarila Neu! Isti motorični ritem, ista sekajoča kitara, iste lebdeče klaviature in preplet melodij, ki pravzaprav nimajo konca. Vile bi se lahko v neskončnost. Hudič pa se skriva v podrobnostih. Drugačna je končna zvočna obdelava, površinski lesk je moderen, posodobljen, prilagojen mlademu ušesu. Neu! in njihovi sodobniki so tudi po sili razmer, ohranjali robat zvok, Camera 40 let kasneje zagotovo ne morejo zveneti enako. Dobro pa je, da se niso povsem spustili v dirko vse glasnejše, nasičene, skompresirane in procesirane produkcije. Med instrumenti še vedno veje zrak, zvok je čist in odprt. Kot gredo običajno te stvari, na prvem albumu Radiate! iz leta 2012 so se Camera še prepuščali improvizaciji, tokrat so skladbe trdneje strukturirane, domišljene. Že druga po vrsti, Parhelion, se le počasi razvija iz ambienta v vse polnejšo gmoto zvoka, na način sodobnih post-rockovskih ansamblov. Camera znajo graditi in sprostiti napetosti in toliko bolj pride do izraza naslednji krauterski drnec. Po nekaj zapisih je jasen njihov model, vsaka druga skladba je tekoče motorična, vmes so posejani raznovrstni eksperimenti. Ti segajo od omenjenih post-rockovskih stopnjevanj, preko tribalnih ritmičnih vaj do svobodnejših mešanj tekstur. Vokalov je le za vzorec in nikoli ne prevzemajo glavne vloge. Camera znajo, poznajo, vedo. Ko prevzemajo vplive, so izbirčni in natančni. Ve se, kaj se lahko uporabi in kaj je takorekoč prepovedano. Samo-omejitev je tisti okvir, ki predstavlja izziv. Znotraj tega je potrebno najti svoj izraz.
Navkljub dobrim namenom, temu albumu nekaj manjka - prepoznavnost posameznih zapisov. Med poslušanjem je ta glasba povsem privlačna, ko se album izteče, pa žal izgine tisti vtis, ki nam ga pustijo dobri albumi. Potem ostane le želja po poslušanju starih dobrih plošč...
(Rock Obrobje, september 2014)

Janez Golič