All Gates Open - The Story Of Can
Rob Young & Irmin Schmidt
(Faber Social, 2018)
Po štirih letih napovedi in namigov je končno tu.
Podrobna in poučna knjižna biografija o nemški avant-rockovski združbi Can. Marsikatera knjiga bi v tem času že vsaj malo zastarala. Ampak ker niti malo ni zastarala glasba Can, se to ni zgodilo niti s knjigo. Morda je celo pridobila, saj verjamem, da se je zavleklo zaradi razkritja novih in novih dejstev. Angleški novinar Rob Young (urednik čislane glasbene revije Wire in zunanjih sodelavec mnogih drugih, obenem že avtor obsežne knjižne študije o zgodnji angleški folk glasbi Electric Eden) se je ukvarjal s Can že vsaj od leta 1997, ko so se izvirni člani zbrali le v promocijske namene ob objavi albuma remiksov Sacrilege. Od takrat je bil Rob Young v stalnih stikih z njimi, predvsem s klaviaturistom Irminom Schmidtom, ki je prispeval drugi del pričujoče knjige, ponotranjen pogled z naslovom Can Kiosk.
Na prvi pogled nam podrobni opis pred-zgodovine posameznih članov Can komaj kaj pove o njihovem skupnem prizadevanju. Ideja je bila namreč točno to – pozabiti na predhodna znanja in izkušnje in začeti z ničle. Pravzaprav jih rockovska glasba ni posebej zanimala, vsaj ne do Irminovega obiska New Yorka v drugi polovici 60-ih, ko je tam doživel razkritje; minimalisti, akcija skupine Fluxus, The Velvet Underground. Čez noč je zavrgel solidno kariero dirigenta orkestra, vpoklical kolega Holgerja Czukaya, tehnika iz radijskega eksperimentalnega studia, vskočil je še bobnar Jaki Liebezeit, ki se je naveličal ekstravagance free-jazza in se spreobrnil v živo ritem mašino (ki zna poslušati druge). Zasedbo je zaokrožil kitarist Michael Karoli, ki je imel velike težave s starši (bil je 10 let mlajši od ostalih treh), saj so računali na njegovo obetavno odvetniško kariero. V grajskem stolpu so si uredili bivalno-snemalni-vadbeni prostor, v katerem so non-stop snovali svojstven „groove“, vse vaje tudi snemali in kasneje rezali in lepili bolj uspele odlomke v celovite kompozicije. Tu je vsaj Holgerju Czukayu že prišla prav izkušnja iz radijskega studia, tam si je tudi izposojal (tedaj drage) magnetofonske trakove (in jih „pozabil“ vrniti). Klasično zasedbo Can je kmalu dopolnil ameriški temnopolti kipar Malcolm Mooney, ki je bil tu pravzaprav v najbolj težavni vlogi; na glasbeno podlago je moral sproti snovati petje in besedila. Namreč njihov temelj je bil ritem, večinoma ga je zakoličil Jaki Liebezeit in ga držal z minimalnimi odstopanji kolikor dolgo že je zahtevala skladba. Če se je kdo spozabil in samo nakazal težnjo po igranju npr blues vzorca, se je Jaki takoj ustavil. Vsaj na začetku so morali biti njihovi eksperimenti izven „zahodnih“ popularnih idiomov. Nekateri osnutki so trajali manj kot minuto, npr ti v znameniti seriji imenovani F.F.S. (Ethnological Forgery Series, menda jih je dobrih 100), drugje so se kompozicije vile po več ur in so jih šele kasneje uredili v obliko primerno za objavo na ploščah. Vse to jim je omogočal vadbeno-snemalni prostor, brez finančnih in drugih omejitev. Zadoščala sta dva stereo magnetofona in štirje mikrofoni. Neskončne vaje in entuziazem so obrodili sadove, Can so kmalu postali tudi velika koncertna atrakcija. Kontraverzno, ko so kasneje nadgradili opremo na 16 kanalni magnetofon z možnostjo nasnemavanja, se je izgubil žar skupnega igranja in snovanja. Sami priznavajo, da po letu 1975 Can niso bili več isti.
Vmes se je zgodila še pomembna sprememba vokalista. Temnopolti Američan je v Nemčiji padel v globoko depresijo in dobesedno pobegnil nazaj.
Ostali so v obupu praktično popoldne pred napovedanim koncertom pobrali japonskega uličnega umetnika Dama Suzukija, ki je prestal test v „živo“ in ostal z njimi naslednja tri leta.
Vrhunec ustvarjalnosti so Can doživljali po selitvi na podeželje, v opusteli kinodvorani so si še enkrat zgradili snemalno-vadbeni prostor in tam zasnovali svoje ključne plošče – Tago Mago, Ege Bamyasi in Future Days.
Ko je nenadoma odšel še Damo, se je kariera obrnila navzdol.
Rob Young sicer še vedno natančno in navdušeno popisuje njihove poteze, jih analizira, vmes vtika izjave samih članov Can, a telepatska magija se je počasi izgubila.
Revolucionarne prijeme, ki navdušujejo še danes, so zamenjali vse bolj sintetični, na funk ubrani ritmi.
Leta 1978 so Can preprosto ugasnili.Drugi del knjige je spisal Irmin Schmidt. Pravzaprav je njegov prispevek iz dveh delov. Precej bolj zanimiv je prepis intervjujev oziroma kar okroglih omizij, ki se jih je udeleževal v zadnjih letih. Tematika sega daleč čez same Can, a se jih vedno na nek način dotika. Težo razpravam dodajajo udeleženci, vsi po vrsti iminentni in imenitni umetniki in drugi akterji, ki imajo kaj povedati. Tako da pogovori segajo izven „zgolj“ glasbenih“ vprašanj, razprave tečejo v različne smeri, in so zagotovo poučne tudi za tistega, ki glasbe Can sploh ne pozna. Kar zagotovo ne velja za prvi del knjige, ta je prvenstveno namenjena že deklariranim ljubiteljem.
Pravzaprav je Irmin svoj del dopolnil še z dnevniškimi zapisi. Žal, kot pravi, sta prva zgodnja dnevnika izgubljena (Holger je enega pomotoma vrgel v smeti), zato spremljamo utrinke iz življenja zadnjih nekaj let. Tu Irmina (pre)večkrat zanese izven tematike, le kaj naj si sedaj bralec misli o „underground“ glasbeniku, ko ta zaneseno opisuje srečanja z znanimi umetniki v prestižnih restavracijah in tudi, kaj dobrega (in dragega) so si tam privoščili.
Naj nam ta „desert“ ne pokvari celotnega obroka branja te knjige, ki je v celoti vzeto neprecenljiva, kar definitivni vpogled na življenje in ustvarjanje ene najvplivnejih avant-rockovskih skupin sploh. Vsi prejšnji poskusi v primerjavi z All Gates Open zbledijo. Na voljo so dokumentarni filmi, poglavja v knjigah o t.i. „krautrocku“, obstaja tudi knjiga intervjujev z njimi, a je to vse dokaj površinsko in mimobežno. Sedaj je izbira preprosta; kdor bi rad posegel po eni knjigi o Can in naj bo ta reprezentativna, jo je našel v All Gates Open.
Janez Golič
(Rock Obrobje, junij 2018)
