CAN
Sacrilege
(Mute/Dallas, 1997)

Padajo še zadnji mejniki. Nemška avantgardna rock zasedba CAN, ena vodilnih skupin t.i. krautrocka (ob faust, Neu!, zgodnjih Kraftwerk in Tangerine Dream, Cluster...), je doživela oskrunitev svojih temeljnih del. "Najhuje" je, da so z rezultati zadovoljni praktično vsi "prizadeti", razen japonske vokalne kamikaze Dama Suzukija (še je upanje), ki je po preposlušanju dejal le: "It's not my tea". Na idejo o radikalnih posegih v organsko tkivo originalnih CAN je prišel kar lastnik založbe Mute, Daniel Muller, in med drugimi, bolj ali manj proslavljenimi svetoskrunci, tudi sam zadal udarec.
Večina remiksanih poskusov je tako skrajnih, da so celo sami CAN težko razpoznali izvor. Torej pada tudi mejnik med terminoma remiks in priredba. Kaj vse so dandanašnji zmožni narediti studijski manipulatorji! Ukradejo ti le bas linijo in nanjo obesijo vso možno elektronsko navlako; sintetične vzorce sekvenserja, popačene triphopovske ritme, mimogrede ti spustijo vmes analogno šumenje, celo kitarsko štrikanje v primeru sonične druščine okrepljene z Whartonom Tiersom. Le Brian Eno je skrušeno priznal, da mu po dolgotrajnih mučnih poskusih ni uspelo pripraviti remiksa, ki bi uspešno stal ob boku originalom. Zato je ponudil le krajši fragment, ostalo pa zavrgel. Ja, stara generacija še čuti kanček spoštovanja, medtem ko ta mladina... CAN ne le, da so verjeli v ustvarjalnost, ki se kreše med prispevki vseh članov rockovske skupine, ampak je bil to njihov običajen način dela. Dnevi snemanja so bili dnevi boja za prostor na posnetkih. Zato je njihova glasba izžarevala silovitost medsebojnih trenj, vse zamike, dopuščali so zvočna neravnovesja, spajali nespojljivo... Vendarle je bil njihov zaščitni znak Ritem, neskončna repeticija in neskončne možnosti znotraj tega. In konec koncev podobno velja za sodobne studijske manipulante, ki v neskončnih možnostih priročnih (de)generatorjev zvoka formalno lahko opravijo z vsakim in s čimerkoli. A na ravni součinkovanja zvočne in čutenske prepričljivosti večinoma padejo na izpitu. Morda bi ta majhen, a usodni korak lahko premostil Moby, zagotovo pa Chemical Brothers. Vseeno ostane grenak priokus - You Doo Right?
(Muska)

Janez Golič