Portret: CARLA BOZULICH

Njeni prvi glasbeni posnetki segajo v leto 1982, kjer je na albumu Garyja Kaila Zurich 1916 pridala nekaj dadaistično navdahnjenih vložkov. Kasneje je sodelovala pri skupinah The Neon Veins, Invisible Chains, nato pa za nekaj let umolknila. Z vso silovitostjo se je vrnila leta 1993, ko je z Barryjem Adamsonom norela v projektu Ethyl Meatplow in posnela izjemen album Happy Days, Sweetheart, s še bolj provokativnimi nastopi in kakofoničnim glasbenim miksom. Dalj časa je obstajala njena naslednja glasbena formacija, netipični punkrokovski bend z imenom Geraldine Fibbers. Z njimi je leta 1995 posnela odličen album Lost Somewhere Between the Earth and My Home. Sledile so uspešne turneje vso do leta 1998, ko se je prelevila v novo glasbeno formacijo Scarnella, izrazito nekomercialno in eksperimentalno odprt projekt, ki ga je zasnovala z zvestim glasbenikom Nelsom Clineom. Sledil je leta 2003 medijsko najbolj odmeven album Red Headed Stranger, kjer je v country maniri povsem redefinirala istoimenski album prvaka country glasbe Willieja Nelsona.
Leta 2006 se je začelo njeno sodelovanje z založbo Constellation. Zanimivo, je prva nekanadska glasbenica, ki je podpisala za to vse bolj prepoznavno kanadsko založbo. Kar ni pravzaprav v bistvu nobeno naključje, mi je v elektronskem pogovoru zatrdila Carla Bozulich. Že leta prijateljujem z Donom in Ianom, lastnikoma založbe. Sem velika ljubiteljica glasbe, ki jo izdajajo, poznam tudi večino glasbenikov, ki tam snema. Tako da sem v Montrealu samo zbrala druščino in z lahkoto smo se lotili dela. Rada imam vse te fante. Najprej je objavila »solistični« album z naslovom Evangelista, kasneje je to postalo ime njene spremljevalne zasedbe. Ravno v času njene evropske turneje bo luč sveta ugledal že drugi album pod imenom Evangelista, Prince of Truth.
Carla Bozulich je dejansko ujela pravi duh, ki sicer preveva to založbo in ga poustvarjajo glasbeniki iz skupin Thee Silver Mt. Zion, Gospeed You! Black Emperor, s katerimi muzicira tudi v svoji trenutni glasbeni inkarnaciji, skupini Evangelista. Tako na njenem najnovejšem glasbenem izdelku slišimo znanca tudi z ljubljanskih odrov Shahzada Ismailya in Chesa Smitha (oba sta obenem člana spremljevalne zasedbe Marca Ribota, Ceramic Dog), Jessica Catron, Nels Cline, Devin Hoff in skupina glasbenikov iz Montreala, Thierry Amar (Thee Silver Mt. Zion), Nadia Moss, Jonah Fortune (Witchies) in predvsem Efrim.
Književnost in rokovska glasba sta umetnosti, ki ju na svoj način prepletam. Poslušanje glasbe, ki se me dotakne, mi včasih obudi reference na prebrane strani, že videne filmske sekvence. Album Prince of Truth me na trenutke spomni na knjigo Doris Lessing Spomini preživele. Obe namreč popeljeta poslušalca in bralca v neke temne, vizionarske pokrajine. Razlika je morebiti le v epilogu, kjer v nasprotju z Lessingovo Evangelista ne ponuja posebnih rešitev. Mojo skepso šaljivo odpravi, čeprav jo položaj v svetu žalosti in tudi nasploh je v življenju nezadovoljna. Nekaj upanja prihaja z Obamo, toda težav je toliko, da pravih sprememb sploh še nismo zaznali. Konservativci se še vedno bijejo z levičarji. Praktični ničesar ni mogoče storiti brez boja in celo takrat je skorajda nemogoče pomagati navadnemu človeku. Sama vedno stremim k ljubezni in miru, in žalosti me, da moja glasba ne deluje tako tudi na poslušalce. Toda to je moje popotovanje , na katerem se včasih tudi ne počutim najbolje. Verjemi mi, rada bi videla, da bi ljudje začutili mojo ljubezen.
Njen najbolj ekspresiven zaščitni znak je nedvomno vokal. Če je bila v preteklosti punkovsko nabrita in neujemljiva, če je dobesedno strašila s svojimi zvočnimi eskapadami, pa postaja sčasoma vedno bolj subtilna. V zvočni sliki včasih spomni za zgodnjo Patti Smith, ko modelira z glasom, tu pa tam zarohni v maniri kakšne Diamande Galas, zadnji album pa v vokalnih šepetanjih obudi referenco na PJ Harvey. Posebnih trikov in receptur za ohranitev grla v dobri formi nima, vse kar potrebuje je le skupina dobrih glasbenikov in potem pojem, pojem, pojem. Igram namreč na toliko nastopih, kolikor jih zmorem!
Na svoji umetniški poti je Carla Bozulich prešla različne umetniške metamorfoze, ki jih je poimenovala po svojih umetniških projektih. Trenutno nastopa pod imenom Evangelista, kjer omamlja s svojim značilnim, močnim glasom in posebnimi, atmosferično zasnovanimi kompozicijami, čeprav jo še vedno mamijo nedokončane stvari iz melodično punkovskega obdobja projekta Geraldine Fibbers. Prav kmalu bi spet rada naredila nekaj pesmi v stilu Geraldine Fibbers. To je bilo hecno; vse razlike, ki jih v glasbi slišiš in občutiš, imajo namreč največ opraviti s tem, kaj se mi je takrat podilo po duši. V obdobju Fibbers sem bila besna na veliko fantov in punc, na ves svet, danes čutim drugače, vznemirjajo me drugi problemi. Upam le, da bodo pesmi ljudi navdahnile za ljubezen in rast, čeprav se bojim, da je naokrog vse preveč pekla in jeze. Verjemi mi, tudi sama se prebijam skozi lastne demone, kljub vsemu sem polna ljubezni. Glasbeni in estetsko literarni umetniški navdih črpa iz večne glasbe Patti Smith, Jimija Hendrixa, ESG, Bikini Kill, knjig Kurta Vonneguta, Mihaela Bulgakova, zvestih prijateljev, glasbenikov Nelsa Clinea, Xiu Xiu in še veliko, veliko drugih. Je žanrsko neumestljiva, boemsko razbrzdana in svobodna umetnica, ki zase pravi, da ni nikoli razmišljala v terminih spola, nikoli, še najmanj pa v glasbi ni bila to moja tema. Vsekakor pa sem se z leti spremenila, postala sem bolj divja in istočasno bolj občutljiva. V vsakdanjem življenju sem jebeno divja. Nimam nobenih zavor ali ne čutim sramote.
V prihodnje namerava Carla Bozulich posneti album, ki bi bil ponovno bolj osredotočen na samo obliko pesmi in ne nazadnje, rada bi končno odkrila način, kako z glasbo, ki jo igram preživeti, kako plačati bend in vse naše račune.
Letos avgusta je Carla Bozulich nastopila skupaj z Marianne Faithfull na nemškem festivalu Heaven and Hell. O najini skupni simpatiji in naklonjenost veliki divi popularne glasbe pove le, da jo ima zelo rada, je hkrati elegantna in očarljivo groba, in tako presneto lepa s svojim glasom in pozo.
(okrajšano besedilo objavljeno v časniku Dnevnik pred koncertom Evangeliste)

Varja Velikonja