Intervju: CASPAR BRÖTZMANN

foto: Tibor Bozi Caspar je sin v cenjenega free jazzovskega saksofonista Petra Brötzmanna in kot se za prepad med generacijami spodobi, sin tolče tršo linijo glasbenega izraza. Ta še zdaleč ni omejen le z znanimi in uveljavljenimi fuzijami sodobnega rocka, ampak se Massaker sprehajajo po samosvojih zvočnih poljih.
V ospredju je seveda svobodna kitarska igra Casparja Brötzmanna. Njegovo igranje je intuitivno in osnovano na zvočnih zmožnostih električnega inštrumenta. Posamezne teme običajno uvede komaj slišno podrhtavanje žic in brnenje do konca odprtega kitarskega ojačevalnika. Iz ozadja se prikrade napeto ritmično podlaganje in pritajena recitacija v nemškem jeziku. Nenadno izbruhnejo v silovit zvočni vihar, ki trga, lomi in ruši pravila običajnega popularno glasbenega stopnjevanja. Basist Eduardo Lopez in bobnar Frank Neumeier ostajata v artikuliranih okvirih, kar pušča odprt prostor za kitarske improvizacije. Primerjava z Einstürzende Neubauten se ponuja sama po sebi, a Massaker zaenkrat še bežijo iz vnaprej določenih zvočnih struktur in se nemalokrat približajo samemu robu obvladljivosti lastnih instrumentov. In konec koncev, v rocku je vedno šlo za prekoračevanje uveljavljenih pravil, za širjenje izraznih možnosti onstran akademske zategnjenosti in estetskih norm. Dodatno vrednost daje njihovi glasbi podatek, da vse delo v studiu poteka praktično v živo in v enem dihu. Večletno skupno muziciranje je pač pripeljalo do kompleksne igre, ki izžareva primarno energijo in predanost. Prav prepuščanje nagonu je morda še najboljša oznaka početja tria Massaker, končno jo potrjujejo slikarije na ovitku in v prevzemanju primitivnih risb pradavnih civilizacij lahko najdemo primerjavo z zgodnjimi deli Einsturzende Neubauten.
Caspar Brotzmann vse pove s svojo glasbo. To je njegov dom, besede so odveč in le stežka jih uporabi za opis svojega glasbenega delovanja. Po nastopu tria Massaker februarja 1994 v klubu K4 je vseeno nastal krajši pogovor z njim...


Najprej bi te rad vprašal, kako nate vpliva nov položaj v združeni Nemčiji?
Za to mi ni mar, to nima nobene zveze z mojo glasbo.
Kakšno pa je tvoje osebno mnenje o položaju po padcu berlinskega zidu? Je sedaj bolje?
Mislim, da je za večino ljudi položaj boljši, ker nihče ne želi živeti za mejo. Težko je bilo živeti v državi, kjer ti nekateri govorijo, kaj moraš storiti. Mnogo ljudi je umrlo na berlinskem zidu, kar je bilo nepotrebno in neumno.
Kdaj in kako si se naučil igrati kitaro?
Igrati sem začel nekje pri trinajstih, štirinajstih letih in potem sem le sledil nagonu.
Torej ni bilo kakih vplivov?
Tu je treba vedeti, da skozi moj instrument izražam svoje življenje, svoje prijatelje, svoje delo, željo, da bi bil zopet s svojimi prijatelji in pri svojem delu. Vpliv je moje življenje.
Vseeno, katero glasbo najraje poslušaš?
Rad imam glasbo. Poslušam veliko različnih stvari, vse od Billie Holliday do Helmet. Ne vidim smisla, da bi poudarjal le en del življenja. Rad bi ti povedal, da to, kar ob pomoči svojih prijateljev počnem s svojo kitaro, izhaja iz naših osebnih izkušenj. To je vse. Konec koncev ne vidim potrebe govoriti o glasbi, ker glasba je glasba, jezik in besede so besede, in glasba je zame jezik, s katerim izražam lastna občutja.
Ali vidiš sebe in svoj bend kot del določene scene v Nemčiji ali mogoče širše?
Ne, nismo del določene scene, kajti delujemo na mednarodnem nivoju, delamo v Ameriki, na Japonskem, v Evropi. Igram že od svojega sedemnajstega leta in prepotoval sem pol sveta. Počutim se le kot glasbenik, oder je moj dom in le tam se počutim zares doma. To je moje delo in vse, kar lahko naredim. Najpomembnejša stvar zame je, da skrbim zase in za kvaliteto svoje glasbe.
Ob Massakru si že sodeloval z mnogimi drugimi glasbeniki. Lahko nešteješ nekaj teh sodelovanj?
No, tega ni bilo prav veliko, ampak samo nekaj. Delal sem že z Diamando Galas, z FM Einheitom, Jimom Foetusom, Hamitom Drakom, to je bobnar iz Chicaga, potem sem delal z Martinom Atkinsom iz Pigface. Večinoma so to bili skupni koncertni nastopi, z nekaterimi pa sem že snemal v studiu.
Lahko razkriješ svoje nadaljne načrte?
Načrti so. Na turneji smo že skoraj leto in pol in kmalu si bomo vzeli malce odmora. Potem grem nazaj v Ameriko, kjer naj bi delal z Martinom Atkinsom v studiu v Chicagu. Imel bom tudi krajšo turnejo z FM Einheitom, to bo le kakih deset nastopov.
Pravzaprav je prezgodaj, da bi govoril o stvareh, ki še niso dokončno dogovorjene. Lahko ti potrdim le, da se pogovarjam za skupno delo z Martinom Atkinsom in Henryjem, bas kitaristom skupine Helmet, mogoče bomo našli skupni jezik in nekako ustanovili lastno skupino. Veš, za to potrebujemo čas. Najpomembneje, da stvari same dozorijo.
Zadnji album Massakra, Home, je pravzaprav 5 starejših komadov, ki ste jih še enkrat posneli. Zakaj ste se odločili za to?
Zelo enostavno. Vse te pesmi, torej naša prva dva albuma, The Tribe in Black Axis, sta zelo težko dostopna našim ljubiteljem v Ameriki. Zato sem se lani odločil, da samo za ameriško tržišče še enkrat posnamem nekaj teh pesmi. Na novih posnetkih imamo dosti boljši zvok, ljudje v Ameriki lahko kupijo to ploščo in če igraš te pesmi že šest let, se izvedbe močno spremenijo. Tako sem storil tri stvari naenkrat, kar se mi zdi krasno.
Torej vzrok ni bil v tem, da si bil recimo razočaran nad prvimi verzijami?
Ne, le v tem času, v teh šestih letih, se naučiš novih stvari in stare pesmi lahko narediš drugače.
Lahko poveš še kaj o tvojih sodelavcih v skupini?
Z bobnarjem se poznava tri leta, veliko sva se naučila skupaj, snemal je z menoj od plošče Schwarzen Folklore, in potem na Koks Ofen, potem je tu Bolom, on je v bistvu naš četrti član, ker ves čas dela za nas, postavlja opremo na odru, skrbi za zvok, tamle je moja sestra...
Ki pa sploh ne zna nemško?
Ne, ne govori nemško, ampak skrbi za management.
Ti tudi slikaš za ovitke svojih plošč. Kako si se odločil, da ovitke naslikaš sam?
Odkril sem, da lahko slikam. To počnem v prostem času, v zadnjem času ga imam bolj malo, vendar mi slikanje prestavlja sprostitev in zabavo.
Ali imajo slike in glasba kaj skupnega? Tvoje slike so večinoma preslikava iz prazgodovinskih jam?
(s smehom) Zato, ker smo toliko časa živeli v jamah. (resneje) Lahko poslušal glasbo in v tem najdeš svoj svet, pa če imaš rad to glasbo ali ne. Če gledaš sliko, imaš ob tem lahko svoja občutja in lahko ti je všeč ali ne. A tu ni besed, ki bi te stvari razložile. Zame je to nepomembno. Kaj lahko rečem? Najpomembneje je, da če želiš ustvarjati, potem delaj. Nisem teoretik, ki bi se spraševal, zakaj delati tako in tako, vse to je zares dolgočasno. Moraš delati, kar ti je zares všeč, kar si zares želiš, to je vse. Svoje delo lahko vidiš le kot glasbo ali sliko, te stvari povejo dosti več kot besede. In jaz delam, kar zares želim, čeprav tega ne znam prav razložiti. Grem na oder in igram, ker sem glasbenik. Po koncertu je moja glava prazna, lahko bi svoje misli izrazil z velikimi besedami, lahko bi bil videti blazno pameten, pa ne morem. To nima opraviti s tabo osebno. In upam, da razumeš, kaj mislim.
Kako ustvajaš glasbo? Je najprej ideja ali kitarski vzorec, ki ga razvijaš najprej v celovit komad?
Prva stvar je, da gremo skupaj v prostor za vaje ali v studio, se poskušamo sprostiti, in predvsem je pomembno, da nam je ustvarjanje tedaj v zabavo. In če skozi skupno improvizacijo najdemo del, ki nam je všeč, potem delamo na tem naprej in morda preraste v pesem. Včasih traja celo leto, d, da najdemo nadaljevanje osnovne ideje.
Bral sem, da ste mnogo popularnejši v Ameriki kot tu, v Evropi.
To ni čisto res, ne morem reči, da smo popularni, morda smo znani. Ampak ljudje nas poznajo tudi tu, v Evropi.
Pa lahko preživiš le z glasbo?
Lahko živim od glasbe, a nisem bogat človek. Denar ni najpomembnejša stvar. Vse je odvisno od tvojih potreb, kako usmerjaš lastne zmožnosti, kako pustiš odprt prostor za lastne izkušnje in možnosti, kako preživeti. Potem imaš lahko vse.
Kaj pravzaprav pomeni Home?
Oder, prijatelje, glasbo, ženske.
Kakšen odziv publike pričakuješ na koncertih?
Pravzaprav mi ni mar. Ljudje naj poslušajo in uživajo. Naj plešejo, skačejo z odra, kar koli. Za nas je pomembno, da je zvok v redu in da smo mi dobri.
In kakšen se ti je zdel nocojšnji koncert?
Mislim, da smo imeli dober koncert in bilo je res fino, da smo nastopili v Ljubljani.
(predvajano v oddaji Alter Mozaik, Radio Študent)

MP3 odlomek/excerpt (54", 375Kb)

Janez Golič